REŠTANJ – Po hribovitih pobočjih nad Senovim je raztresenih 14 zaselkov, kot koklja piščeta jih združuje skupno vaško ime Reštanj. Vaščane je zaznamoval premog, ki so ga sprva kopali s površja, pozneje iz rovov. Ko ga je zmanjkalo, so Rudnik Senovo zaprli. Med družinami, ki so rudarile skozi več rodov, je tudi Hiršlova. Najmlajši izmed šestih otrok rudarja Ivana in njegove žene Ljudmile, 59-letni Dušan, spada k zadnji knapovski generaciji: »Prav v tem stanovanju pred drugo svetovno vojno zgrajenega rudarskega bloka sem bil rojen, tu živim še zdaj. Štirje od šestih otrok smo bili fantje – vsi rudarji. Žal so razen mene že vsi pokojni.«
Iz doma ga je vleklo domov
Dušana so upokojili leta 2001, invalidsko: »Potem ko mi je v rudniku zdrobilo nogo. Par let je kar šlo, do gangrene. Rana se ni celila zaradi sočasne sladkorne bolezni tipa 2. Zaradi rane nisem več mogel nositi nožne proteze, zato sem leta 2009 šel v dom starejših občanov v Krškem. Lani maja sem se lahko znova vrnil domov.«
V dom je šel zaradi boljše možnosti zdravljenja: »Nameraval sem ostati le čez zimo, saj doma, kjer živim sam, nisem mogel nositi drv po stopnicah v nadstropje. Potem pa se je dom zavlekel štiri leta. Zaradi živca nevronoma, ki mi je povzročal hude bolečine, so mi v rano posegali okoli 30-krat. Dokler niso predlanskim rekli, da ni več kaj rezati. Rana se je nato počasi zacelila. Spet lahko nosim protezo, lahko sem se tudi vrnil domov.«
Dušan poudari: »Iz doma sem si ves čas želel domov. Četudi sem na vozičku, se počutim, ko gledam z balkona, čisto drugače kot tam v mestu. Vsako jutro me prihajata pozdravit srnji materi. Ena ima dvojčka, druga enega bambija.«
Pošali se na svoj račun: »Me kot nekdanjega lovca prihajata dražit.«
Lovec je bil v prostem času že Dušanov oče: »Potem pa še midva z bratom Danijelom. Deset let mi je bilo, ko mi je oče dal delat lovsko obleko. Na lov me je jemal, vsepovsod sem bil zraven. Uradno pa sem med lovce stopil po vrnitvi iz vojske.«
Dušan je prvič resneje zbolel pri 35: »Kamen sem naredil v trebušni slinavki, kar je zelo zelo redko. Poskušali so ga zdrobiti z RCP, gastroskopiji podobnim posegom. Štirinajstkrat ni uspelo, potem so se odločili za klasično operacijo. Po njej pa – sladkorna bolezen! Pa vse iz nje izhajajoče težave. Petkrat na dan si moram dajati inzulin.«
V bolečinah
cel dan na poti
Dušanu so na prehodu tisočletja odkrili še rakav tumor na hrbtenici: »S 23 obsevanji so ga ustavili. Nekaj časa je bilo v redu, potem so se pojavile bolečine. Tako hude, da človek ne more opisati. Zaradi njih moram vsak torek in četrtek v Ljubljano.«
Reševalec pride ponj zjutraj ob pol šestih: »Največkrat s kombijem, včasih s prirejenim passatom, ki skupaj z voznikom pelje osem ljudi.«
Dušan najčešče vstopi kot prvi potnik: »Zatem pobira preostale po Krškem polju do Kostanjevice, pogosto še po Gorjancih. Do nekaterih hiš pelje cesta čez državno mejo, tako da jo včasih prečkamo tudi po trikrat. Dokler se vrnemo v Kostanjevico, smo v vozilu že vsi. Potem na avtocesto in proti Ljubljani, tja prispemo okrog pol devetih. Zame traja ta vožnja v eno smer tri ure, včasih še več. Enako zvečer nazaj, ko me reševalec odloži kot zadnjega. Vsak teden dvakrat, bolj ali manj že od leta 2000, ko se je začelo z vožnjami na obsevanje. Tudi tisti čas, ko sem živel v domu.«
V Ljubljani jih razvozijo v različne bolnišnice: »Za vrnitev moramo čakati, dokler ne opravi še zadnji med nami.«
Čakanje ne mine brez težav: »Kot sladkorni bolnik imam zelo pogostoma hipe. Pojavijo se, ko pade sladkor na minimum. Tedaj, če ne poješ kaj sladkega, lahko padeš v nezavest.«
Pojasnilo iz strokovne literature: »Opozorilni znaki hipe se lahko pojavijo nenadoma in lahko obsegajo: hladno znojenje; hladno in bledo kožo; glavobol; hitro bitje srca; občutek slabosti; hudo lakoto; prehodne spremembe vida; zaspanost; nenavadno utrujenost in šibkost; živčnost ali tresenje; občutek tesnobe; občutek zmedenosti; težave s koncentracijo.«
Dušan: »Nenehno moraš biti pozoren na svoje telo, kako se počuti. Malica, ki jo vzamem na pot – jabolko – zadostuje do kosila. Potem že pade sladkor in vzamem bombon.«
Ne dojemamo, pa razloži: »Ko okrog pol devetih pridem pred ordinacijo, v čakalnici počakam na prosto posteljo. Na njej moram ležati na trebuhu. Potem mi zdravnik na hrbet napika polno igel, nato spusti elektriko. Elektroakupunktura je namenjena blaženju bolečin v hrbtenici. To traja eno uro, potem sem prost. Kar konkretno pomeni, da sedim v čakalnici in naslednje ure čakam, da pride pome voznik reševalec.«
Med čakanjem si meri krvni sladkor: »Ko raste ali pa pred obrokom si moram dati inzulinsko injekcijo. A ne na pamet, količino inzulina odmerim glede na sladkor. Ne gre, da bi si injekcijo v trebuh dajal kar v čakalnici, za to moram na stranišče.«
Ostane pa brez kosila: »Na pot grem brez vozička. Potrebno kratko hojo opravim s pomočjo reševalca in bergel. Zaradi omejene gibljivosti ne morem kam na kosilo. Pa ko pride reševalec, moram biti vselej v čakalnici pripravljen na odhod. On me ni dolžan iskati. Reševalca čakam po tri do štiri ure, ne poredko celo osem ur. Je pač treba čakati, da vsi opravijo svoje terapije. Zaradi dolgotrajnega čakanja sem se večkrat pritoževal na razne naslove. Uspelo mi je, da nas je približno dve leti voznik z avtom peljal le nekaj z našega konca, potem se je vrnilo na staro prakso.«
Pred dnevi je Dušan, potem ko ga reševalec, ki bi zjutraj moral ponj za Ljubljano, ni prišel iskat, poklical v uredništvo in povedal: »Dispečerka je naročila, naj pride reševalec pome ob 5.30. Prav v času, ko me je klicala, bilo je v torek okrog 16. ure, sem imel hipo. Čakajoč v čakalnici in v takem stanju sem se ji med drugim pritožil zaradi neznosno dolgih ur čakanja na vrnitev iz Ljubljane. Res sem rekel, da tako ne gre več. Kar pa ni pomenilo, naj me odtlej preprosto pustijo doma. Zakaj v četrtek reševalec ni prišel pome, so se potem izgovarjali, no, opravičevali, pa nič prepričljivo. Sem obvestil tudi varuhinjo pacientovih pravic. Saj so me že kdaj prej 'pozabili' – upam, da me ne bodo več.«
Invalidov vsakdan
Ob jutrih, ko ni na poti, prihaja Dušana domov oskrbet negovalka. Z neko gospo pa je dogovorjen, da mu prihaja skuhat več obrokov naenkrat, ki si jih shrani in pred zaužitjem pogreje. Desetega marca je ob pol petih zjutraj doma doživel možgansko kap: »Komaj sem še zmogel do telefona. Ker sem jecal, so me težko razumeli, kdo in od kod kličem. Nekako smo se le zmenili. Z rešilcem so me odpeljali v novomeško bolnišnico, kjer sem ostal do 23. aprila. Zdravnik mi je predpisal toplice, a je zavarovalnica zavrnila in sem šel domov. Po pritožbi so mi dali dva tedna v Laškem. Tam so napisali za podaljšanje, zavarovalnica je zavrnila, jaz pa se nisem hotel več pritoževati. Iz novomeške bolnišnice so zame vložili tudi predlog za moj ponovni sprejem v dom v Krškem. Čakam na prostor.« Saj so me
že kdaj prej 'pozabili' –
upam, da me ne
bodo več.