Reševalcu Robertu se je strgal film

LJUBLJANA – V minulih dneh so misli, ki jih je na spletu objavil reševalec Robert Sabol, že 28 let zaposlen na Reševalni postaji UKC Ljubljana, bliskovito hitro zaokrožile po Sloveniji. Sogovornik, ki ima za seboj že več kot 30.000 intervencij, je na računalniški zaslon spravil brutalno in iskreno izpoved o delu, ki ga srčno opravlja. Med drugim je napisal: »Poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj. Uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo, kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa, pomešana s kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek. Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico. Dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naročam prešano slanino s poprom, ki jo imam rad. Zraven v vitrini mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje. Potem po malici se javiš, letiš po narkomana, ki je predoziral mamila. Tudi to uredimo. Pošljejo te po gospo, ki jo že sedem dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od predstojnika. Takrat mi poči film … In kaj, če je to mama nekega predstojnika? Zame so vsi bolniki in poškodovanci enaki. Privilegijev NI!« Kaj je sprožilo tako neposredne besede?

Nismo mi mali ljudje

»Tisti večer sem ravno bral razpravo o zbornici, zdravstveni negi in delovnih razmerah. Sprva sem hotel zapisati samo tri stavke o tem, kakšen je naš delovni dan, in se vprašati, zakaj nimamo beneficirane delovne dobe. Nisem več najmlajši, a to delo bom moral opravljati še 17 let. Kako? Ne vem. Hotel sem tudi pokazati, da delamo pošteno in da smo za to plačani tako, kot pač smo. Želel sem, da se tisti, ki na visokih položajih odločajo o razporejanju denarja, zamislijo nad tem, kaj počnejo. Hotel sem opisati svoj čisto navadni delovni dan. Pa je beseda dala besedo in nastal je daljši zapis,« pojasni Robert Sabol. 
Ta daljši opis reševalnega dela je v nekaj dneh delilo na tisoče ljudi. Ob zapisu, ki brez olepševanja opisuje delo reševalcev, so Ljubljančanu prikimali znanci in neznanci. Javili so se mu sorodniki tistih, ki jim je nekoč nekje na terenu pomagal. Privreli so spomini in čustva, močna in žalostna.

Da bodo njegove besede tako hitro potovale po medmrežju, Robert Sabol ni pričakoval. »Med vsemi komentarji ni bil niti en negativen, le tu in tam se je kdo vprašal, zakaj mi je treba to opisovati. V mojih besedah so se videli vsi mali ljudje. A jaz mislim, da nismo mi mali ljudje. Čeprav se še kako zavedam, da denar in materialne dobrine niso vse, mislim, da je mali človek tisti, ki nekoga za pošteno in trdo delo slabo plača,« še eno misel, ki ji lahko samo prikimamo, navrže sogovornik.

Naši bratje, ki se niso vrnili

No, nekaj dni po prvem internetnem zapisu je sledil še drugi, v katerem je Robert Sabol nadaljeval v podobnem slogu: »Ko smo se izobraževali, so nam vedno na prvo mesto postavljali varnost. Ali so naše službe nevarne? Sodeč po plačah niso. Sodeč po tem, da se marsikdo iz te službe ne vrne več domov, pa so zelo nevarne. Spomnimo se Litije, Ižanske ceste, nedolgo nazaj Izole. To so bili naši bratje, ki so šli v službo pošteno, z dobrimi nameni. Iz službe se žal niso vrnili nikoli. Bratje, počivajte v miru, prej ali slej se spet srečamo. Teh par vikendov življenja prehitro mine.« Spet podoben odziv, spet plaz podpore, spet so besede obkrožile Slovenijo.

Kdaj bo torej čas za nov zapis? »Ne vem. Morda bo kmalu prišel pravi čas za knjigo. Izkupiček bi namenil postavljanju sistema helikopterske nujne medicinske pomoči, ki bi morala biti urejena po evropskih standardih,« se v prihodnost zazre Robert Sabol, ki je kot inštruktor sodeloval tudi pri postavljanju pilotnega projekta helikopterskega reševanja na hrvaških otokih. V preteklosti je že nekajkrat poročil svoje poslanstvo s prostovoljnim delom. Bil je zraven, ko so pri nas začeli uvajati reševalce na motorjih in ko so pred dobrima dvema desetletjema na slovenske ceste postavili prvo rumeno obarvano reševalno vozilo.

Robert Sabol pravi, da ima vsak pravi reševalec v sebi iskreno željo, da pomaga. »V tej službi smo zato, da pomagamo. A ko so poškodbe tako hude ali ko je bolezen tako napredovala, se moraš soočiti tudi s tem. Zavedati se moraš, da si vse naredil, saj si svoje delo opravil po vseh algoritmih in smernicah. Od sebe si dal svoj maksimum. Kak dan ti kljub vsemu znanju, opremi, ki sta v skoraj treh desetletjih, kolikor opravljam svoj poklic, bliskovito napredovala, ne uspe rešiti življenja. Kak dan se to zgodi tudi dvakrat, trikrat. A te stvari je treba pustiti v službi, saj naše službe ne gre nositi domov,« sklene Robert Sabol.