Bosansko-hercegovski politik Bogić Bogičević je zaznamoval konec nekdanje skupne države in nastanek samostojnih demokratičnih držav na teh območjih. Je Srb, ki je kot najmlajši član predsedstva SFRJ v ključnem trenutku glasoval proti načrtom JLA in Slobodana Miloševića ter v osemčlanskem predsedstvu prispeval četrti glas proti uvedbi izrednega stanja v državi. Naklepi jugoarmade so ostali brez podpore predsedstva in tako tudi brez potrebne legalnosti, legitimnost so pri večini Jugoslovanov tako in tako izgubili že prej. Z načelno držo si je Bogičević prislužil konec svoje politične kariere – v Bosni status izdajalca pri svojem narodu, na Hrvaškem in v Sloveniji pa veliko hvaležnost.
Kap med vožnjo
Med osamosvojitveno vojno v Sloveniji je veliko časa preživel na naših tleh, poskušal je preprečiti prelivanje krvi in doseči odhod JLA iz Slovenije. Vojno v Bosni in Hercegovini je preživel v Sarajevu, po vojni je bil poslanec, podpredsednik stranke SDP in predsednik Olimpijskega komiteja BiH. Nato se je zaposlil v zasebnem svetovalnem podjetju, trenutno pa v zdravilišču Radenci okreva po možganski kapi, ki jo je pred približno dvema mesecema doživel med poslovnim obiskom Slovenije.
| Obsojen na smrt Bogičević se po septembru 1991 ni več udeleževal sej predsedstva SFRJ, ker tudi predstavnika Slovenije ni bilo več zraven. Kaznovali so ga z odvzemom plače in vrnil se je v svoje stanovanje v Sarajevu, kjer ni dobil službe, a zaradi prijateljske pomoči njegove družine (z ženo imata dve hčerki) niso živeli v pomanjkanju. Srbi so ga razglasili za veleizdajalca, nekakšna četniška organizacija iz Severne Amerike pa ga je celo obsodila na smrt. Bogičević meni, da živi častno in pošteno. Zato se ne skriva in se nikogar ne boji. |
Ko se je po predavanju na mednarodnem inštitutu za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes v Ljubljani po dolenjki vračal v domovino, so na bencinski črpalki, kamor je zapeljal z zadnjimi močmi, opazili, da je z njim nekaj hudo narobe. Po hitrem posredovanju so ga rešili zdravniki v Novem mestu, dan zatem je zdravljenje nadaljeval v ljubljanskem kliničnem centru, zahtevno okrevanje pa se uspešno končuje v Radencih. Posledice so še vidne in najbrž bodo tudi trajne. Bogičević je hvaležen našim strokovnjakom, zanimivo, če ne graje vredno pa je dejstvo, da se na 59-letnega bolnika ni spomnil nihče iz uradne politike.
Drago zdravljenje,
dragi prijatelji
Čeprav Slovenija Bogičeviću, ki je 2004. prejel srebrni častni znak svobode RS, veliko in trajno dolguje, kot je v posvetilu bosanskemu prijatelju ob izidu svoje knjige Rojstvo države leta 2008 zapisal France Bučar: »Rojstvo slovenske države je v veliki meri vezano tudi na vašo osebnost. Kot član takratnega predsedstva Jugoslavije ste s svojim pogumom in prvinskim razumom odločilno prispevali, da je bilo to rojstvo brez nepotrebnega prelivanja krvi. Če bi tudi drugi člani sledili vašemu zgledu, bi bila vsem jugoslovanskim narodom prihranjena tragedija krvavega razpadanja države, njihov položaj, predvsem srbskega, pa še danes bistveno boljši. Dragi gospod Bogičević, Slovenija vam veliko dolguje in to zavest prenašamo tudi na vaše potomce. Naš dolg ostaja trajen. Hvala Vam!«
Namesto drobne pozornosti, morda košarice sadja ali kakšne knjige, so Bogičeviću izstavili le račun za preživeto noč v novomeški bolnišnici – 1850 evrov. Slovenija in Bosna nimata podpisanega sporazuma o vzajemnem kritju zdravstvenih storitev zavarovancem, zato lahko nekdanji politik še veliko višje zneske pričakuje iz kliničnega centra in Radencev. No, najbrž bodo kaj vendarle primaknili njegovi slovenski prijatelji, ki jih ni malo – ne nazadnje je bil Bogičević v 80. letih tudi predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije – in ki so mu med okrevanjem v Radencih dali v uporabo luksuzni beemve.
| Skoraj sestreljen nad Slovenijo Slovenski teritorialci so v osamosvojitvenem kaosu streljali tudi na vojaški helikopter, v katerem sta se med številnimi posredovanji prevažala Bogić Bogičević in Vasil Tupurkovski, član predsedstva iz Makedonije. »K sreči sva ostala živa. V Sloveniji so bili ljudje proti vojski, ne pa proti članom predsedstva, vsaj proti Tupurkovskemu in meni ne. V Ljubljano sva priletela zaradi poslabšanja razmer, še zlasti v Mariboru, kjer so teritorialci streljali na oddajnik na Pohorju. Usedli smo se v isti helikopter, ki pa ga je takrat spremljal helikopter slovenske policije, tako da ni bilo več nevarnosti. Šli smo v Maribor, nato pa še v Gornjo Radgono, kjer je vojska na meji med drugim porušila dve stavbi. Od tod sva letela nazaj v Ljubljano, Zagreb in Beograd, od tam še na Brione, kjer smo imeli sestanek z evropsko trojko,« se spominja Bogičević. |
