Rene bi za zdravo nogo 
šel tudi na konec sveta

Rene Gumpot je star deset let. Težko je pri miru, svojo skorajda neusahljivo energijo pa najraje stroši na domačem igrišču za Osnovno šolo Janka Glaserja v Rušah. Sanja, da bo nekoč postal poklicni športnik. In to kljub temu da ga že od najnežnejšega otroštva spremlja bolezen. Ko ga vprašamo, zakaj si najbolj želi, da bi ozdravel, se mu zasvetijo oči in kot iz topa izstreli: »Da bom lahko igral košarko!«

Živel v bolnišnici

Renejeve zdravstvene težave so se začele, ko se sploh še ni dobro zavedal sveta okoli sebe. »Ko sem mu menjala plenico, sem na njegovem hrbtu opazila čudno izboklino,« se spominja njegova babica Sonja Krajnc. »Čeprav nisem hotela paničariti, sem to vseeno omenila hčerki, ki ga je nato odpeljala k zdravniku.« Tam pa – šok. »Ugotovili so, da je Reneju v glavi počila žilica, zaradi česar je doživel blago obliko možganske kapi. To me je povsem vrglo iz tira. Sploh nisem mogla razumeti, kako se lahko kaj takega zgodi dojenčku. In to ravno mojemu,« trenutek, ko je izvedela za grozljivo diagnozo, opiše mamica Sergeja Krajnc.

Čeprav je bilo težko, se je Krajnčeva z boleznijo svojega zakladka pogumno spopadla. »Ko je dopolnil eno leto, sva prvič začela obiskovati rehabilitacijski center Soča. Zaradi povišanega mišičnega tonusa so mu v rokico in nogico dajali butolin, ki mišice sprosti. Čez tri mesece mu je krajša nogica zaostajala v rasti, zato smo se pri štirih letih odločili za operacijo ahilove tetive,« razloži Sergeja in doda: »Rene je v svojem življenju več časa kot doma preživel po bolnišnicah. Tedne in mesece sva dobesedno živela v Soči.«

V rehabilitacijskem centru so Reneju izdelali posebno opornico. »Takšno,« nam pove 10-letnik in pokaže na plastični odlitek, polepljen z otroškimi motivi. »Z njo sem lažje hodil, a je ne morem več nositi, ker me tišči,« žalostno pripomni.

Na operacijo v Srbijo

»V tej naši državi smo za vse sami,« ga s strožjim glasom dopolni babica Sonja. »V Soči bi mu morali izdelati novo opornico že decembra lani, a nas niso še niti poklicali. Operacija ahilove tetive, na kateri je enkrat že bil, pa mu pripada šele, ko bo dopolnil 15 let.« Krajnčeva je tako kar prek spleta in drugih medijev začela iskati rešitve, s katerimi bi lahko pomagala svojemu vnuku. »Pred nekaj tedni sem po televiziji zasledila reportažo o tako imenovanih laserskih operacijah v Srbiji. Nemudoma sem o tem obvestila hčerko Sergejo, ki se je nato povezala z bolnišnico v Beogradu, kjer izvajajo te operacije.«

Sergeja in Rene sta se s kirurgom iz Srbije že sestala. »Šli so nam na roko, dobili smo se v Zagrebu. Saj veste, bencin stane. Zdravstvena zavarovalnica pa takšnih poti seveda ne krije,« poudari mamica. »V Sloveniji mu nova opornica pripada vsaki dve leti, Rene pa je še otrok in raste hitreje. In dobi jo samo v Ljubljani, kar pomeni dodatne stroške. Zgodilo se je namreč, da ga je po prihodu domov začela žuliti, zato smo morali nazaj, da so jo popravili,« jo dopolni Sonja in nadaljuje: »Z operacijo v Srbiji, ki nam je, mimogrede, ni omenil niti en slovenski zdravnik, bi mu omogočili normalno hojo.«

Plačati bo treba 
tudi terapije

Laserska operacija ni brezplačna, poseg stane slabih 3000 evrov. »Po njem je nujnih še nekaj terapij, ki so prav tako samoplačniške, tako da nas bo vse skupaj stalo okoli 5000 evrov. Nimam jih od kje vzeti. Časi pač niso lahki,« povesi oči Sergeja Krajnc, ki je trenutno brezposelna. Reneja bi lahko operirali med 4. in 14. oktobrom. »A za zdaj šele proučujemo možnosti, kako bomo najceneje prispeli tja in tam nekaj dni tudi prespali. Vse je povezano s precejšnjimi stroški,« še enkrat poudari sogovornica.

Na pomoč jim je priskočila družinska prijateljica Irena Kukovec Stajan, sicer vodja medgeneracijskega centra Zavetje v Rušah. »Za zdaj si pomagamo predvsem z družabnimi omrežji, kjer širimo Renejevo zgodbo in ljudi obveščamo o dobrodelnem teku, ki ga organiziramo konec avgusta,« razloži Irena.

Desetletnega dečka ob koncu pogovora vprašamo, ali ga je operacije strah. »Ne,« pogumno odvrne. Čeprav mora zaradi nje celo v drugo državo? »Šel bi tudi na konec sveta,« se nasmehne in nas še enkrat opomni, da sanja le o tem, da bo nekoč postal slaven košarkar. »Takšen, kot je Goran Dragić!«