V kočevski zakladnici ostankov preteklosti, razkropljeni po temačni pokrajini krošnjatih dreves, je vpisan tudi Remihov mlin, ki ga je v kotanji za mogočnimi skalami v Željnah pred prvo svetovno vojno postavil domačin staroselec. Tragedija, ki je doletela njegovo ženo – mlinska kolesa so jo zgrabila in smrtno ranila –, je bila za gospodarja usodno trpka, zato je mlin prepustil dobremu sosedu Kusturinu Remihu.
Kusturina so ustrelili
Mlinsko kolo se je ob izdatnih pritokih vode iz jame in kraških razpok vrtelo vse do leta 1942, ko so italijanski vojaki po odhodu kočevskih Nemcev z letali v roški ofenzivi izpraznjeno Kočevsko zasuli s tovori bomb. Skrbni Kusturin Remih je družino sicer pravočasno umaknil v gozd, so pa boleče opazovali, kako gori njihovo premoženje, mlin in dvesto metrov nad njim domačija. Gospodarja so pozneje po izdaji domačinov ustrelili v Staremu Logu, zgodovina mlina pa je bila s tem do nedavnega nekako izbrisana.
»Vlagava veliko truda, denarja, ki ga ni, najtežje so birokratske ovire, a vendarle se premika. To je zagotovo kočevska etnografska, zgodovinska in turistična posebnost, zato je preprosto ne damo, da bi za vselej utonila,« je odločen Andrej Potočnik, ki skupaj z ženo Milojko Remih Potočnik, mlinarjevo vnukinjo, mlinu in okolici vrača nekdanji blišč. Povsem zaraščeno dolino, ki je bila registrirana kot divje odlagališče smeti in vse mogoče navlake, sta osnažila, še posebno je bilo težko razkriti nekdanji izvir vode za mlinsko kolo, ki je pritekala iz rudnika rjavega premoga v Šalki vasi. Hkrati z obnovo vodnega vira sta odstranila visoko podrast in zlomljena drevesa vzdolž pozabljenega odtoka vode, kjer je ponekod gladina zrasla tudi do sedem metrov, do mlina. »Tam je voda zdaj čista, lahko rečemo, da skoraj pitna. Tudi okolico mlina s štrlečimi zidovi, ki so ostali po bombardiranju, sva prav lepo uredila, seveda tudi prostor, kjer je stala domačija,« zakonca ne skrivata zadoščenja.
Prodal svoje premoženje
Nekaj tisočakov je znašal račun do zdaj opravljenih del, Andrej pa je moral za sanacijo ognjišča ženinega starega ata prodati del premoženja. »In še ga bom, samo da se pravno uredi parcela, ki je šla po zaprtju rudnika rjavega premoga in pozneje podjetja Itas, ki je prevzel rudarske delavce, na občino. Ko sva jo hotela odkupiti, je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov to zavrl. Kljub temu sva tri leta garala ob sanaciji, upajoč, da jo bova dobila v najem ali na prodaj. A se zavedava, da ima pri tem prednost sklad. Upanje je, da jo bo slednji dal v upravljanje občini, ta pa nama v dolgoletni najem, saj sva tudi tam zapisana kot skrbna gospodarja,« pričakuje Andrej.
Remihov mlin na robu Kočevskega roga, takšnih na Kočevskem ni več, je že zdaj mikavna izletniška točka. Z roba gozdne ceste, ki iz Željne pelje proti Kočevskemu rogu, do informativne table, kjer so stali stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje in drvarnica, je zdaj lepo urejena pot. Zraven je drevored lip, ki so ga zasadili občinski in državni pomembneži. Po pobočju več ožjih pešpoti povezuje razvaline mlina oziroma strugo, v katero se voda izliva iz votlin. Tik pod pritokom vode iz Željenskih jam se vrti pomanjšano mlinsko kolo in popestri tako urejeno okolico. »Izbrisano zgodovino počasi obujamo. Tudi pričevanja starejših ohranjamo. Vse si prizadevava prenesti na druge, mlajše. Tako je znal Kusturin Remih ob mletju koruze in pšenice po vasi slikovito odstirati zgodbe z ruske fronte iz prve svetovne vojne. Mlin je bil nekakšen vaški parlament, semkaj so peš, odvisno, kaj je kdo imel, nosili žitarice, ne le iz Željan, ampak tudi s širšega Kočevskega,« je sklenil Potočnik.
