Rek ne znamo upravljati, zato poplavljajo

Zadnje čase smo tudi v Sloveniji priča ekstremnim vremenskim pojavom: uničujoči žled, deževno poletje, pogoste poplave ipd. Večina je prepričana, da so posledica onesnaževanja, ki povzroča podnebne spremembe. Strokovnjaki tolažijo s statističnimi podatki, da so drastične pojave zaznavali že v preteklosti. Čeprav imamo občutek, da so padavine bistveno pogostejše in izdatnejše kot nekoč, se razlog za poplave skriva drugje. V naših rekah.

Necelovito upravljanje rek

Spomnimo se hudih poplav, ki so pred skoraj natančno dvema letoma prizadele kraje ob Dravi. Avstrijska družba, ki upravlja hidroelektrarne, je v rečno strugo spustila velikanske količine vode, da bi se obranila pred poplavami, in s tem prizadela kraje nižje ob reki. Pritožba Slovenije na ustrezne evropske ustanove še ni dobila epiloga. Zgodba je šolski primer težav, ki jih povzroča neenovito in nenadzorovano upravljanje rek.

To je značilno tudi za Slovenijo, ki je v zadnjih desetletjih v povezavi z vplivnimi gospodarskimi lobiji dopustila, da je nastala strahotna škoda v okolju in da so bile ob večjih nalivih tudi človeške žrtve. »Nimamo celovitega upravljanja vodnega kroga. Morali bi obravnavati celotno povirje reke, ne le določenega dela struge ali zgolj enega vodotoka ali pritoka,« pojasnjuje naravovarstvenik Anton Komat. »Vsakdo, ki ima ambicije ali interese na reki, gospodari s svojim delom. Prvi bi namakal, drugi izsuševal, tretji reguliral, spet nekdo bi čolnaril ali gradil protipoplavne nasipe. Hipotetično rečeno, če reka teče skozi pet občin, vsaka gospodari s svojim delom, ki je na njenem ozemlju, ne glede na to, kakšni so bili posegi gorvodno ali dolvodno.«

Gradi se lahko kjer koli

Fragmentarnost upravljanja reke odpira veliko prostora posameznikom in podjetjem, ki s posegi vanjo in njeno porečje služijo denar. Posledica njihovega delovanja so poplave, ki so videti kot naravne nesreče, a v resnici so nastale zaradi neustreznega spreminjanja rečnega režima. »Tisti, ki povzročajo suše ali poplave, se v obeh primerih pojavijo kot reševalci problema in spet služijo. Moramo se vprašati, kdo je izdal dovoljenja za gradnjo stanovanjskih ali poslovnih objektov na prvi rečni terasi. Če gledamo prednike, niso nikoli gradili na prvi terasi, temveč na drugi ali tretji, ker so vedeli, da je prva prostor reke, kamor se razlije ob visoki vodi.«

Poplave so dokaz, da sodobna tehnologija ni kos strahotni moči vode, vendar zaslužkarjev to ne zanima. »Nekoč je bilo obvezno pridobiti vodnogospodarsko soglasje, če smo želeli graditi na nekem območju. A so na okoljskem ministrstvu to spremenili in ni več obvezno. To pomeni, da se je lahko gradilo kjer koli. Poplave so posledica gradnje na rečnem bregu. To je bilo v interesu gradbincev, saj so najceneje gradili prav na rečnem prodišču, ker je tam sediment ter ni treba minirati in uporabljati težke mehanizacije.«

Priložnost za zaslužek

Poplave so tudi priložnost za zaslužek, ki ga prinaša domnevno potrebna regulacija vodotoka. Rekam začnejo poglabljati strugo in jo drugače omejevati, a to le pospeši odtok vode iz pokrajine. »Z utvaro, da bomo odpravili poplave, vodo po hitrem postopku odvajamo. Posledica je kmetijska suša, ker se zniža raven podtalnice.« In s sušo pride nova priložnost za zaslužek – gradnja namakalnih sistemov. Prav hitro odvajanje vode iz okolja ima lahko dolgoročno pogubne posledice za celoten naravni ekosistem in geologijo krajine. Tako so tudi poplave na Viču v večjem delu posledica špekulacij z zemljišči na razlivnem delu hudourne reke Gradaščice.

Temeljni dokument za zaščito in upravljanje vode je evropska vodna direktiva (Direktiva 2000/60/ES). Vzpostavlja celovit sistem upravljanja voda po povodjih, mehanizme za preprečevanje nadaljnjega slabšanja stanja vodnega okolja ter zagotavlja trajnostno uporabo vode. Njen cilj je jasen – kakovostno stanje vseh vod do leta 2015, kar pomeni doseganje visokih kakovosti vode in ustreznega ekološkega stanja. To je ena redkih evropskih direktiv, ki so jih naravovarstveniki in strokovna javnost dobro sprejeli.

»Tragedija je, da se direktiva pri nas ne izvaja. Določa roke, v katerih bi morali kaj postoriti,« pojasnjuje Komat. »Evropska direktiva predvideva organ, ki bi ga sestavljali strokovnjaki hidrologi, uporabniki vode v rečni strugi in seveda tudi prebivalstvo, ki živi ob bregovih. Tovrstnih organov nimamo.«

Obremenitev rek z organskimi snovmi se je v zadnjem desetletju občutno zmanjšala, kar je po pojasnilih ministrstva posledica gradnje čistilnih naprav, boljše obdelave odpadnih voda na čistilnih napravah in opuščanja industrije. Skrb vzbujajoča pa je ocena, da je kar polovica naših rek v slabem ekološkem stanju. »Največja obremenitev za slovenske vodotoke so trenutno hidromorfološke spremembe oziroma splošna degradiranost rek, ki zajema zajezitve vodotokov zaradi hidroelektrarn, spremenjenost bregov in dna vodotokov, kanaliziranje rek, odvzeme vode itd. Dobrega ekološkega stanja ne dosega skoraj tretjina med njimi.«

Neučinkovit nadzor

Spoznanje je skladno z nedavnim razkritjem ene največjih naravovarstvenih nevladnih organizacij WWF (World Wide Fund for Nature), da le še ena alpska reka od desetih ohranja naravne ekološke lastnosti. »V Alpah je ostalo le še 11 odstotkov naravnih vodotokov, kar je zelo malo. Sploh v primerjavi z 22.000 kilometri rek, ki so zajezene, izravnane, regulirane ali pod vplivom hidroelektrarn,« je pojasnil Christoph Litschauer, vodja evropskega alpskega rečnega programa pri WWF.

»Težnje po izkoriščanju energetskega potenciala rek se v primeru Soče pojavljajo predvsem na pritokih, kot sta Učja in Idrijca. Pritoki so del rečnega sistema in jih moramo prav tako zaščititi,« je dodala Irena Kavčič, vodja projekta Soča pri WWF. »Poleg tega je porečje Soče močno obremenjeno z malimi hidroelektrarnami, katerih skupni učinki na vode so veliki, proizvodnja električne energije pa skromna.«

Kljub temu lahko tovrstne elektrarne zagotavljajo elegantno pridobljen in stalen vir zaslužka za lastnike. Prav zato so že naleteli na primere, ko se posamezniki v obdobju suše niso želeli odreči dobičku in niso sprostili vode ter so tako povzročali kmetijsko sušo in pogin rib. Pri tovrstnih dogodkih navadno odpove nadzor nad prekrškarji, ki ni dovolj učinkovit.