Predsednik Jamarske zveze Slovenije (JZS) Igor Benko je jamar že od leta 1979. Med letoma 1992–1995 je bil podpredsednik JZS, v obdobju 1994–1997 pa je bil vodja jamarske reševalne službe. Od leta 1988 je operativni reševalec, tako da je po stažu tudi eden starejših. Pred poldrugim letom se je vrnil v jamarsko politiko in je postal predsednik JZS. Poklicno se ukvarja z vzdrževanjem računalniške opreme.
V JZS ni šlo vse prav gladko, bili so spori.
Spori so bili pogosti. Ko sem se odločil za predsedniško funkcijo, sem si dejal, da bomo v bodoče delovali drugače, to je brez sporov. Tega se tudi držimo in pozitivni rezultati so že vidni. Sprejeli smo zakon o varstvu jam. Želja je, da bi ministrstvo za gospodarstvo namenilo več pozornosti jamam za turistične in gospodarske namene. Na primer za zorenje oziroma staranje sira, vina in piva.
Kako je danes organizirana JZS?
Začetki segajo v leto 1889. JZS skrbi za kataster jam, za bogato knjižnico na področju jam, nekaj časa je zveza izdajala tudi svojo revijo Naše jame, revija Jamar pa izhaja še danes. V zvezo so vključena jamarska društva. V sklopu JZS deluje tudi jamarska reševalna služba (JRS).
Cilji in želje predsednika JZS?
Eden mojih glavnih ciljev je že uresničen. Gre za zavarovanje za jamarje in jamarsko dejavnost. Spadamo med rizične športe, tako da se od letos lahko prvič zavarujemo za jamarsko dejavnost. Druga zadeva: v gasilskem domu v Bovcu smo dobili prostor, kjer bodo lahko prespali tisti, ki se bodo sredi noči vračali iz tamkajšnjih jam. Na območju Rombona, kjer so najgloblje jame v državi, želimo urediti bivak, saj je tam veliko raziskovanja. Na Kaninskih podih ga imamo, zdaj bi ga radi uredili še na Rombonskih podih. Dovoljenja smo dobili, tako da upam, da ga bomo postavili še letos. Moj cilj je tudi posodobiti statut JZS, se prijavljati na več evropskih projektov. Na enega smo se uspešno prijavili z Upravo RS za zaščito in reševanje ter JRS, da je ta postala prva jamarska reševalna služba, ki je prišla v sistem evropske civilne zaščite. Za to redno zagotavljamo 37 operativnih jamarskih reševalcev, ki so vse leto pripravljeni oditi na reševanje zunaj meja Slovenije.
V zvezo je vključenih 48 klubov oziroma društev.
V JZS je približno tisoč članov, aktivnih seveda manj, še najmanj pa je tistih, ki hodijo v dolge in globoke jame. V JRS je sto članov, od tega 55 operativnih, ki jim stroške plačuje država. Smo v sistemu Zaščite in reševanja Republike Slovenije kot javna služba. Imamo tudi sedem vrhunskih potapljačev, ki so sposobni preplavati sifone, ki so med najzahtevnejšimi v svetovnem merilu.
V jame je zahajal že Janez Vajkard Valvasor in pisal o podzemskem svetu v Slavi vojvodine Kranjske.
Če bi se vprašal, kaj je zares tipično slovensko, je to jamarstvo. Stoletja smo imeli najgloblje in najdaljše jame, jamarji si želijo obiskati naš matični Kras, kajti prav tu se je vse skupaj začelo. Tudi vsa tehnika se je namreč začela pri nas. Mednarodna speleološka unija je bila ustanovljena v Sloveniji, njen sedež je pri nas. Prav tako je bila prva jamarska reševalna služba ustanovljena v Sloveniji. Imamo tudi prvo turistično jamo. Jame imamo zakonsko zaščitene, saj gredo lahko vanje le tisti, ki so opravili ustrezne izpite. Tujci pogosto žal brez nadzora hodijo po podzemlju, tudi to želimo zakonsko urediti.
Slovenija ima bogat podzemni svet. So jame po vsej Sloveniji?
V glavnem govorimo o kraških jamah. Več kot 40 odstotkov Slovenije zavzema kraški svet in na teh območjih so podzemne jame. V Sloveniji je registriranih več kot 12.000.
Pred kratkim so na Kaninu odkrili izjemno globoko brezno Macola J. Huevos. Lahko poveste kaj več o tem odkritju, kakšen je njegov pomen?
V Sloveniji je osem brezen, ki so globlja od tisoč metrov, po vsem svetu pa jih je 107. V Sloveniji je največja koncentracija teh brezen na Kaninu, kar je posebnost v svetovnem merilu. Imamo svetovni rekord, in to prav tako na Kaninu. Imamo vertikalo, ki je od vhoda do dna globoka 640 metrov. Imenuje se Vrtoglavica.
Raziskovanje na Kaninu je plod več društev, ki na tem območju sodelujejo na taborih. Brezno Macola J. Huevos, ki je blizu našega bivaka na Kaninskih podih, je imelo na začetku majhen potencial. V steni smo našli špranjo. Vsak, ki je imel nekaj časa, je z macolo tolkel v špranjo in upal na nadaljevanje rova. Po enem letu občasnega razbijanja smo počasi napredovali. Odprlo se je mogočno brezno, danes globoko več kot 1000 metrov. Njegovo odkrivanje je prvi rezultat skupnega dela ob podpori JZS. Jama bi bila najverjetneje odkrita že prej, če ne bi bilo okvare žičnice. Zdaj, ko žičnica nemoteno obratuje, raziskovanje na Kaninu poteka bistveno hitreje. Dostop je močno povezan s težkim tovorom, kar pa nam žičnica olajša. Za to smo hvaležni občini Bovec. Z občino sodelujemo tudi na področju reševanja iz žičniških naprav, saj je JRS usposobljena za to. Zaradi vsega povedanega se mi zdi zelo primeren predlog oziroma želja, da bi v Bovcu uredili slovenski jamarski muzej. Imamo izjemno bogato zgodovino jamarstva in veliko zbranega gradiva. Muzej bi bil lahko podoben Slovenskemu planinskemu muzeju v Mojstrani. Bovec predlagam, ker je to najatraktivnejša točka na področju jamarstva v Sloveniji.
Kakšno je zanimanje za spoznavanje jamskega sveta? Kako lahko nekdo postane jamar, kakšna je pot?
Začetnik mora opraviti izpit za jamarskega pripravnika. Po dveh letih izobraževanja in treningov mora opraviti izpit, da pridobi naziv jamar. Da lahko posameznik opravlja omenjene izpite, mora biti včlanjen v jamarsko društvo. Ko ima opravljene izpite, pridobi certifikat ministrstva za okolje, da lahko samostojno hodi po jamah. Po novi zakonodaji bo lahko tak jamar vodil obiskovalce tudi po neturističnih jamah. Bo pa moral poskrbeti za njihovo varnost in hkrati za zavarovanje. Po tem je veliko povpraševanja, vendar po današnji zakonodaji tega ne smemo izvajati. Vsekakor to zelo podpiram.
Kako poteka (načrtno) odkrivanje novih jam, ali kdo to nadzoruje ali se vse dogaja bolj spontano?
Imamo kataster jam, ki je star več kot 150 let. Pri nas odkrijemo približno 200 novih jam na leto, društva pa z vpisom v kataster dobijo določena sredstva. Denar dobita tudi Inštitut za raziskovanje Krasa in ljubljansko društvo za raziskovanje jam, ki pa nista člana JZS. Moja želja je, da bi se združili.
Žal se dogajajo nesreče. Kako je pri nas organizirana jamarska reševalna služba?
Jamarska reševalna služba deluje znotraj JZS. Hkrati je tudi del državnega sistema zaščite in reševanja. Deluje v skladu z zakonom, ki podrobno določa njene naloge in prisojnosti. Gre za zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (zakon o varstvu podzemnih jam, 2003). V zakonu je JRS opredeljena kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč, ki deluje samostojno v okviru Jamarske zveze Slovenije. Člani, ki delujejo v JRS, so prostovoljci. Za uspešno upravljanje nalog ima JRS v skladu z uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (zakon o varstvu podzemnih jam, 2003) sklenjeno pogodbo z reševalci. Zakon dovoljuje 55 operativnih reševalcev, ki so izbrani izmed več kot dvesto usposobljenih reševalcev, ki delujejo na ozemlju Republike Slovenije. JRS ima sedem reševalnih centrov, v Ljubljani, Kranju, Tolminu, Postojni, Sežani, Velenju in Novem mestu. V manj zahtevni intervenciji posredujejo reševalci iz najbližjega centra. Če gre za večjo in težjo intervencijo, pa sodelujejo tudi preostali. Aktivira se jih toliko, kolikor je treba. Znotraj JRS sodeluje tudi več specialistov, kot so zdravniki, jamski potapljači, minerji idr. Za potrebe intervencije in tudi vaje na pomoč priskoči helikopterski bataljon Slovenske vojske. Vsak operativni jamarski reševalec ima pozivnik, na katerem mora biti dosegljiv. Če je dolgo odsoten (npr. dopust, bolniški dopust), mora o tem obvestiti vodjo reševalnega centra.
Koliko nesreč se pripeti v naših jamah in kateri so glavni vzroki zanje?
V naših jamah se v povprečju pripeti deset nesreč na leto. Rešujemo tudi živali, sodelujemo pri iskalnih akcijah. Podatki kažejo, da se zelo pogosto ponesrečijo tisti, ki se v jamo sploh ne podajo, ampak vanjo pravzaprav zdrsnejo ali padejo. Pogoste so seveda tudi nesreče tistih, ki nimajo znanja. Predvsem ker ne poznajo vrvne tehnike, in tudi alpinisti pogosto precenijo svoje znanje. Seveda se kdaj ponesrečijo tudi izkušeni jamarji.
Moj cilj je, da bi se število operativnih jamarjev reševalcev z zdajšnjih 55 članov zvišalo na vsaj sto operativnih reševalcev. Kar 37 operativnih jamarjev reševalcev moramo zagotoviti za del evropskega reševalnega sistema. Ti ljudje seveda niso vedno na voljo, računamo lahko na tretjino dosegljivih, zato bi morali imeti 37-krat 3 reševalce, to je približno sto. Zelo dobro sodelujemo s slovensko policijo in njihovo specialno enoto. Njihovi pripadniki se ukvarjajo z našo jamarsko tehniko in tehniko reševanja. Tudi gorska reševalna služba vse bolj uporablja našo tehniko. |