LJUBLJANA – Razveseljivo je oziroma, če smo natančnejši, »bi morda celo lahko bilo«, da vlada vsaj letos in tudi prihodnje leto (ker se je za to populistično zavezala ob podpisu socialnega sporazuma) še ne namerava povečevati nominalnih stopenj obdavčitve, saj ne želi dodatno obremenjevati davkoplačevalcev, aktivnega dela prebivalstva, kaj šele gospodarstva (delodajalcev). Kljub temu da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v tem hipu odkrito napoveduje, da bo najpozneje do jeseni prišla na dnevni red reforma dolgotrajne oskrbe? Ja.
Breme le za lastnike kapitala?
Predstavniki finančnega ministrstva in vlade zagotavljajo, da je v tem hipu mogoče razmišljati »kvečjemu o prestrukturiranju obremenitev«. Kaj pa to prestrukturiranje pomeni? Pomeni, denimo, da so minister za finance dr. Dušan Mramor in njegovi sodelavci že zavihali rokave, ker se jim mudi pripraviti davčno reformo. Nekaj podrobnosti o predvidoma kakovostni davčni reformi, ki bo zajemala novo določitev porazdelitve davčnega bremena med potrošnjo, dohodki in premoženjem, njen cilj pa bo povečanje konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja (Mramor trdi, da je njen ključni cilj prav povečevanje konkurenčnosti gospodarstva!) in hkratno zmanjševanje obremenjenosti dohodkov iz dela, je celo že znanih. Kako je to mogoče? Že zato, ker je znano, za kaj se je dr. Mramor zavzemal, ko je bil prejšnjič minister za finance, in kaj predvsem zagovarja, odkar se je med oblastnike vrnil kot Cerarjev finančni minister. Prvič, del davčnega bremena naj bi po novem z dela preložilo na kapital oziroma premoženje. Drugič, na finančnem ministrstvu pa intenzivno razmišljajo tudi o uvedbi davka na nepremičnine. Ki pa naj bi bil drugačen od tistega, ki je padel na ustavnem sodišču. Čeprav niti uvedba nekoliko drugačnega davka na nepremičnine večine državljanov Slovenije, priznajmo si, zagotovo ne bo razveselila, naj bi večino tistih, ki imajo službe, razveselilo hkratno zmanjšanje obdavčitve njihovih plač. Če bodo potem res imeli manjše izdatke od zdajšnjih, bodo delodajalci najverjetneje zadovoljni. Ne bo pa kapitalu (lastnikom podjetij) tako zelo všeč, če bo Mramor dodatno obdavčil njihove dobičke. Vendar pa je samo s takšno prerazporeditvijo bremen mogoče zagotoviti, da bosta potem – s tem se vsakič znova tolažimo – vladni volk sit, čreda davkoplačevalskih koz pa kljub temu, no, ja, razmeroma cela.
V redu, minister Mramor in njegova ekipa pospešeno pripravljata temeljito davčno reformo, s katero naj bi okrepili konkurenčnost poslovnega okolja, kar je zaželeno in kar so podprli tudi socialni partnerji, ko so podpisali socialni sporazum za obdobje 2015 - 2016. Vlada želi poleg tega (tudi z letošnjo uvedbo davčnih blagajn) povečati učinkovitosti pobiranja javnih davčnih dajatev in sočasno zmanjšati obseg sive ekonomije.
A vrnimo se kljub vsemu k napovedani reformi dolgotrajne oskrbe in vprašanju, ali ta res ne bo nikogar dodatno obremenila. Politika nam že dolgo obljublja takšen ali drugačen zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju dolgotrajne oskrbe. Priznava tudi, da glede na pričakovana demografska gibanja in pričakovano porast števila starostnikov, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, vseh stroškov ne bo mogoče pokriti le z javnimi sredstvi. Število tistih, ki bodo potrebovali oskrbo, bo v prihodnjih letih skoraj gotovo skokovito naraščalo, kar je že pred leti nazorno potrdila projekcija rasti starejših prebivalcev naše države, zlasti starejših od 80 let. Vedeti je prav tako treba, da je ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak o ustrezn(ejš)em zagotavljanju virov za dolgotrajno oskrbo razmišljala že, ko je v zdajšnjem ministrskem fotelju sedela kot članica ministrske ekipe premierke mag. Alenke Bratušek.
Skratka, do jeseni naj bi vlada obravnavala predlog reforme dolgotrajne oskrbe. Zakon, ki naj bi to reformo končno omogočil, naj bi državni zbor sprejel »najpozneje v začetku prihodnjega leta«. In laže bi bilo, če bi vlada vnaprej vedela, da bo iz zasebnih sredstev (iz žepov posameznikov) prejela vsak mesec dodatnih pet do sedem evrov za stroške dolgotrajne oskrbe. Jasno je, da bomo morali plačevati več. Ne zgolj »iz proračuna«. Tudi prek novega obveznega zavarovanja in neposredno (vsak mesec) iz naših žepov. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, kako bo vlada kljub temu lahko spoštovala dano obljubo, kako lahko vlada upa, da (še) ne bo povečevala obremenjenosti prebivalstva. In če je ne bo povečala, s čim bo potem lahko zagotovila vzdržnost kljub zadovoljivemu financiranju dolgotrajne oskrbe?
Komu vzeti 80 do 140 milijonov? Še zdaleč pa ni nepomembno tisto, na kar je v sredo opozoril predstavnik Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus), nekdanji dolgoletni svetovalec za razvoj zdravstvenega sistema na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Martin Toth: da bo tudi potem, ko bo nova sistemska ureditev zagotovila od 75 do 80 odstotkov potrebnih sredstev, za stabilno dolgotrajno oskrbo primanjkovalo najmanj 80 do 140 milijonov evrov. Res je še nekaj: vidno nezadovoljni predstavniki Semoličevih svobodnih sindikatov, Zdus in Sindikata upokojencev so ministrstvu za delo, ministrstvu za zdravje in tudi ministrstvu za finance očitali neusklajenost pri pripravi nujno potrebnega zakona. |
