OLOVO, REČICA – Ko smo konec maja letos v osrednji Bosni našli okljukasto, delno porušeno cesto do vasice Rečica v občini Olovo, so nam prijazni domačini povedali: »Brez vodovoda je naša vas obsojena na počasno, a neizbežno umiranje.« Majhen, a nadvse pomemben vaški vodovodni sistem, ki se napaja iz treh majhnih zajetij pod pobočjem Gaj na robu planine Konjuh, jim je potrgala plazovina, ki je štirinajstim družinam v vasi hkrati uničila domove.
Pravo bratstvo in enotnost
Balkan je bil konec letošnjega maja prizorišče naravne katastrofe skorajda bibličnih razsežnosti. Pomagali smo ljudem na poplavljenih območjih in drugim, ki so jih prizadeli plazovi. Kolikor smo le zmogli in znali! Vsi smo bili enotni v zbiranju pomoči našim daljnim sosedom. Prepričali smo se, da bratstvo in enotnost morda le ni unikatna fraza zgodovinskega jugoslovanskega obdobja, ki smo ga poskušali zbrisati iz spomina, ko smo jo samostojni mahnili v Evropsko unijo.
Ob naravni nesreči, ki je prizadela Bosno in sosednjo Srbijo, so tudi slovenska srca zaživela v vsej toplini. Nismo se tega sramovali zapisati niti takrat niti danes, saj so naši policisti in vojaki s helikopterji, pripadniki civilne zaščite, gasilci ter gorski reševalci z vso potrebno opremo brez zadržkov pomagali v obeh državah. Po vsej Sloveniji so se dogajale spontane akcije zbiranja humanitarne pomoči.
O pomoči sočloveku v stiski, ne glede na narodnost in versko pripadnost, smo na naših straneh pisali nič kolikokrat, predvsem z akcijami v okviru Krambergerjevega sklada. Tokrat smo šli s plemenito idejo sklada, ki nam ga s svojo humanostjo pomagate negovati prav vi, naše drage bralke in spoštovani bralci, prvič čez meje Slovenije. Vzpodbudno smo tiste žalostne majske dni potresli dlan vaščanom Rečice, ki bodo brez vodovodnega sistema priča hiranju živine ter polj, ki jim dajejo hrano čez vse leto.
Za čisto vodo
Nemogoče je bilo izbrati kraj, ki je bil konec letošnjega maja še posebno potreben pomoči, a smo se skupaj z novinarskimi kolegi najbolj branega bosanskega časopisa Dnevni Avaz odločili za vas Rečica, od koder nam je Đemal Memagić, župan občine Olovo, v katero spada vasica, javil: »Zemeljski plaz je pokopal tretjino vasi, a smo na srečo vseh štirinajst družin rešili brez smrtnih žrtev.«
Šli smo na pot s pomočjo za prizadete, a niso hoteli sprejeti paketov, češ naj jih damo drugim, ki pomoč potrebujejo še bolj kot oni! »Hrane za sproti in celo nekaj na zalogo imamo, saj smo vendar podeželani, kmetje, ki znamo živeti skromno in se prilagoditi razmeram. Potrebujemo pa pomoč za obnovo vodovoda.« Tako smo v Skladu Ivana Krambergerja namensko zbirali sredstva za vas Rečica, za njihov vodovod, in še preden jim bomo izročili zbrano denarno pomoč, smo se spet odpravili v Bosno.
Zima tu kmalu potrka
Spomin na divjanje narave je v poletju izginil pod medijskim prahom. Prišle so nove, še bolj udarne vesti z drugih strani planeta. »Res nas niste pozabili,« so bile prve besede Seada Gleda, ki je bil naša desna roka na občini Olovo. Srkali smo kavo, obvezno skuhano z bosansko dobrohotnostjo, in se spominjali dni po naravni katastrofi letošnjega konca pomladi. »Se zavedate, da ste z vašimi bralci napravili izjemno zgodbo, polno sočutja in topline?« so nas povprašali za dobro jutro v vasi Rečica in nadaljevali: »Lahko bi za svojo pomoč izbrali drug kraj, drugo vasico, a bi bili mi, ko bi za to izvedeli, prav tako veseli in ponosni na vas Slovence.«
»Naš vodovod je sestavljen iz kombinacije razvodov treh zajetij in plaz je potrgal cevi, tako da je tri četrtine vasi ostalo brez vode,« je pojasnil Gledo: »Znašli smo se po svoje, z improvizacijo, in gumijaste cevi potegnili po zraku od hiše do hiše. Toda to lahko deluje le do jeseni, kajti ko bo prišel hlad, bo voda v ceveh zmrznila in spet bodo naše pipe presušile.« Težava vodovoda v Rečici je še v tem, da je tri zajetja zaradi razpotegnjenosti vasi po pobočju težko sestaviti v eno celoto. »Dogovorili smo se že, da bomo ob začetku obnove vsa zemeljska dela ob izkopu opravili sami, saj nas je dovolj. Tako bo strošek obnove precej nižji,« je dejal Gledo, ki je na občini Olovo zaposlen kot računovodja: »Govoril sem z županom in obljubil je, da bo občina uredila vso potrebno dokumentacijo.« Memagić je sam povedal, da bo v teh dneh stopil v stik z dvema podjetjema, ki opravljata te vrste sanacij, in ju poprosil, da na teren, v vas, pošljejo strokovnjake, ki bi znali oceniti obsežnost del ter določiti roke izvedbe. Zima, ki v Bosni na hribovitih območjih precej zgodaj potrka na vrata, bo v vasi Rečica znosnejša zaradi topline, ki ste jo naši bralci s svojim sočutjem podarili ljudem, ki se jim je brez vas obetal žalosten vsakdan.
Župan daje plačo dijakom
Prvi mož občine Olovo je nadvse zanimiv patron. Đemal Memagić - Kemo je uspešen podjetnik, ki v svojih tekstilnih obratih in trgovskih poslovalnicah po Bosni zaposluje več kot 600 ljudi: »Če imam od vsakega zaposlenega, ko je najprej poskrbljeno zanj z redno plačo in poplačanimi vsemi dajatvami, po pet evrov dobička konec meseca, sem zadovoljen s svojo plačo. Kaj mi bo enajst srajc, če lahko nosim na sebi le eno, druge pa so v omari? Tudi čevlja potrebujem le dva, levega in desnega. Le kakšnih trideset let manj na plečih bi moral imeti, saj imam še ogromno idej.« Olovo, ki leži na magistralni poti med Sarajevom in Tuzlo, je urejeno in nadvse toplo mestece. Zaselki, tako tudi vas Rečica, so posejani po hribovju tudi do petnajst kilometrov naokoli, a nikjer ni opaziti zanemarjenosti, ki je posledica vsakodnevne apatije. Memagić sam tega ni povedal, a so nam zaposleni na občini razkrili, da župan dela popolnoma zastonj. Pravzaprav prejema župansko plačo, a jo v celoti kot štipendijo nameni dijakom iz občine. Ko smo mu omenili, da vemo za njegovo štipendiranje otrok z županskimi prejemki, je le odmahnil z roko: »Največje bogastvo je v ljudeh, ki lahko živijo dostojno, ne pa v kopičenju denarja.« Dogovorili smo se že, da bomo ob začetku obnove vsa zemeljska dela ob izkopu opravili sami, saj nas je dovolj.