Rdeča preja, beli vez

Že kot šolarka je začela spoznavati ročna dela. Vezli so v tehniki križci in narodni vez. Učenci so v šolo prinesli blago, učiteljica jim je pokazala vzorec, nato so šteli niti in po narisu s križci vezli na blago. Ob koncu leta so dekleta v šolo prinesla blago in vsako si je v celoti ročno izdelalo kombinežo.

Gorenjka Jelka Borišek, rojena leta 1946, se je v Zgornji Prekar pri Moravčah preselila pred štirinajstimi leti. Industrija v Kranju se je takrat širila in v njeno dobro so morali prodati hišo. Mama je klekljala špice, kot so po domače rekli klekljanim čipkam, za prodajo. Tako je prišlo v hišo nekaj denarja.

Ko se je poročila in postala mati, se je pri sosedi naučila splesti pulover, kapo in hlačke za sina Borisa. Vzorce je našla v knjigi ali pri kolegicah v službi na telefonski centrali, kjer so ženske med odmori pletle. Bila je spretna, zato se je pridružila društvu Rokodelci Moravške doline.

»Spominjam se, kako smo na prvi delavnici pletle nogavice.« Na društvenih delavnicah se je naučila kvačkanja, ki je postalo njeno življenje, kot pravi.

S kvačkanjem si krajša prosti čas in miri živce, z izdelki pa krasi svoj dom in obdaruje prijateljice ob njihovih praznikih.

S križci in ažuri

Rokodelci se z njenimi prti radi pohvalijo na različnih prireditvah in razstavah, celo v Evropskem parlamentu, kjer so se predstavili leta 2005. Jelka najraje veze s križci in ažuri; križce veze na mrežasto blago, najpogosteje na stramin, na panama platno ali laneno platno, ki je tkano na mrežo. Najprej določi velikost prta, izbere vzorec iz knjige in določi barvo prejic, s katerimi bo vezla. Najraje veze z rdečo barvo, ki je tradicionalna za vezenje križcev, občasno dodaja modro in črno. Prt po navadi obrobi z ažurom in resicami.

Bele vezenine

Na Slovenskem so doma izdelovali laneno platno ali kupovali bombažno blago, ki so ga ženske z vezenjem krasile. Za hišno opremo se je uveljavilo vezenje s križci in ažur z resicami za obrobe. Večina vezenin je bila belih, sicer pa so vezle tudi z rdečo, modro, črno in drugo prejo.

Križni vbod

Križce delamo dve ali tri niti v širino in višino. Pri križnem vbodu navadno vezemo tako, da vsako vrsto vzorca izdelamo najprej s polovičnim vbodom. Križec dokončamo le tam, kjer stoji posamezno, pa tudi tam, kjer se do njega ne bomo več mogli vrniti, ne da bi na narobni strani delali velike preskoke. Ko smo naredili polovični vbod, se po isti poti vračamo nazaj in izvezemo drugo polovico križcev, to je zgornje vbode. Nadaljujemo v naslednji vrsti.

Zgodovina vezenja

Z izrazom vezenina označujemo okras podlage, najpogosteje tkanine, ki je izdelan z iglo in vezilno nitjo. Danes so nam znane nekatere izjemno dragocene srednjeveške vezenine, ki so bile tedaj dostopne le cerkvenim in posvetnim vladarjem. Še stoletja pozneje so vezli predvsem v samostanih in veziljskih cehih, posamezne izvezene kose pa so izdelovale tudi plemkinje in meščanke. V baroku se je močno uveljavilo vezenje moških in ženskih posvetnih oblačil, predvsem oblačil najvišjih družbenih plasti, razširila pa se je tudi raba vezenin v meščanski in plemiški stanovanjski opremi. Vezenine tega časa, ki so bile razširjene na Slovenskem, se niso bistveno razlikovale od vezenin v drugih delih Evrope, in sicer zaradi že tedaj razvite meddeželne trgovine in veziljskih vzorčnih knjig, ki so se širile od 16. stoletja ter predstavljale osnovo vezeninskemu okrasju, ki je nastajalo na Slovenskem.

Od sredine 19. stoletja je pomen vezenin upadel zaradi širjenja vzorčnih industrijskih tkanin, hkrati pa je vezeninsko okrasje zaradi zvišanja življenjskega standarda postajalo precej pogosta sestavina oblačilne in stanovanjske opreme kmečkega prebivalstva. Spoznavanje ročnega vezenja se je med kmečko prebivalstvo močno širilo po letu 1869 z obveznim šolanjem in postalo izjemno razširjeno v obdobju med svetovnima vojnama, ko so se na osnovi prejšnjih vezenin in tedanjih predstav o narodnem razvile vezenine posebne vrste – imenovane tudi narodne vezenine. Zaradi industrijske proizvodnje in spremenjenega načina življenja je ročno vezenje po drugi svetovni vojni začelo močno upadati, pomen pa znova dobiva v zadnjih letih, ko se ljudje bolj intenzivno kot v socializmu oziramo v preteklost in iščemo svoje korenine.