Včeraj so se po trgovinah začele zimske razprodaje, že dan prej pa smo v ljubljanski gostilni naleteli na totalno razprodajo – slovenščine in ponosa. Kolikor je to dvoje sploh (še) povezano. Po novoletnem skoku v bazen smo sedli v picerijo italijanskega imena.
Listam jedilni list in čitam sezname jedi. Na vrhu kraljujejo največje in mastno tiskane besede: Antipasti, Pizze, Insalate, Zuppe... Čakaj, čakaj, Zuppe? Da to niso slučajno supe, se pravi juhe po naše? Jap. Šele pri juhicah mi je kapnilo: saj glavni jezik menija je italijanščina! Imena jedi so po slovensko napisana šele na drugem mestu in z manjšimi črkami, s takimi, kot so navedene še v angleščini.
Resda smo v piceriji, pardon, pizzerii, in še italijanskega imena povrhu, ampak, madona santa, mar nismo še vedno v Sloveniji?! Še v dvojezičnem Kopru Capodistrii bi me zmotilo, če bi bila slovenščina na drugem mestu, pa da me ne bi v Ljubljani, glavnem mestu samostojne države?
Kraška pica mi je šla v slast, jedilni list pa v nos, vendar, priznam, nisem delal scene. Saj kelnerca ni nič kriva in še prijazna je bila (upam le, da ji tringelta ni treba izročiti lastniku). Sem pa doma na spletu takoj pobrskal, ali in kaj o tovrstnem poniževanju maternega jezika pravi zakon o javni rabi slovenščine.
V 15. členu med drugim piše, da »morajo ponudniki potrošniku potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve posredovati v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku«. No, saj razumel sem, in to zlahka – da je moj jezik drugorazreden. A to inšpektorjev s kulturnega ministrstva najbrž ne zanima.
Za dedka Mraza sem dobil knjigo Kako lep je Trst, prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici. Avtorici bralcu predlagata tudi picerijo pri Canalu Grande. Pred časom sem bil tam. Na jedilnem listu ni bilo ne duha ne sluha o kaki slovenščini. Pa sem jedel sredi dvojezičnega mesta. Tako mu vsaj pravijo.
