LJUBLJANA – Ob valu predvsem sirskih beguncev, ki se zgrinjajo v Evropo, se je pojavilo tudi vprašanje, zakaj se ti raje ne zatekajo v bližnje bogate države v Perzijskem zalivu oz. zakaj so jih te očitno manj pripravljene sprejeti. Po besedah poznavalca te regije Primoža Šterbenca gre za kompleksno vprašanje. Docent fakultete za menedžment Univerze na Primorskem Šterbenc je v telefonskem pogovoru za STA kot prvi razlog izpostavil, da je sunitsko-šiitski konflikt, ki najbolj razžira Sirijo, okužil ves Bližnji vzhod.
Z dežja pod kap
»To, da ni odkrite vojne v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih (ZAE) ali Kuvajtu, ne pomeni, da tam ni nobenih napetosti, temveč prav nasprotno.« Sunitsko-šiitske napetosti v teh državah se krepijo, na kar po besedah Šterbenca na primer kaže tudi nedavni samomorilski napad na šiitsko mošejo v Kuvajtu, v katerem je umrlo 28 šiitov, v Savdski Arabiji pa se vedno bolj krepi veja Islamske države, imenovana Pokrajina Nedžd.
Sirski begunci iz nesunitskih skupnosti, to so kristjani in alaviti, si ne želijo v zalivske države, ker tam delujejo skrajne sunitske skupine, ki bi jih lahko napadale. Zaradi samih napetosti pa si v zalivske države ne želi tudi marsikateri sirski sunit.
Med sirskimi begunci prave motivacije za odhod v zalivske države ni tudi zato, ker že v domovini niso imeli pravih političnih pravic. »Verjetno si ne želijo oditi z dežja pod kap v še bolj avtoritarne države,« meni Šterbenc.
Sorodniki v Evropi
Marsikateri begunec iz Sirije ima že kakšnega sorodnika v zahodni Evropi in lahko tako tam pričakuje logistično pomoč, medtem ko v zalivskih državah po Šterbenčevih informacijah ni veliko Sircev.
Poleg tega begunci verjetno menijo, da imajo več možnosti, da pridejo na končni cilj, če se odpravijo v Evropo, kot če bi odšli v zalivske države. Te imajo drugačen geografski relief, so v puščavi ali mejijo nanjo, kar daje beguncem manj možnosti, da se prebijejo vanje.
Zalivske države na drugi strani ne kažejo interesa za sprejem beguncev, ker imajo že sedaj strukturo prebivalstva v prid rezidentom, ki so tam na začasnem delu. V Katarju ima npr. izmed 1.700.000 prebivalcev zgolj 250.000 ljudi katarsko državljanstvo, podobno je v ZAE.
Poleg tega bi morale zalivske države (gre za mlade države, ki niti nimajo tradicije sprejemanja beguncev), če bi hotele sprejeti pred vojno bežeče Sirce, spremeniti azilno zakonodajo. Zato bi se lahko zgodilo, da bi tudi tuji delavci na začasnem delu v teh državah, ki večinoma prihajajo z indijske podceline oz. jugovzhodne Azije, zaprosili za azil.
Pri teh delavcih gre predvsem za nekvalificirano delovno silo, ki dela in umira v suženjskih razmerah. Sedanjega begunskega vala iz Sirije pa ne tvorijo nekvalificirani delavci, temveč visoko izobraženi pripadniki srednjega ali celo višjega razreda. In teh zalivske države ne bi mogle izkoriščati tako, kot izkoriščajo azijske delavce. Zalivske države poleg tega drugače od Evrope nimajo težav s pomanjkanjem mladih oz. staranjem prebivalstva. Večina tamkajšnjih prebivalcev je mladih, hkrati pa s tamkajšnjih univerz pride veliko število izobraženih kadrov, tako da visokokvalificirane delovne sile ne potrebujejo.
Šterbenc je pojasnil tudi, zakaj se sirski šiiti oz. alaviti, druzi in dvanajstniki, ne zatekajo v Iran. Kot je dejal, pot iz Sirije proti Iranu vodi čez dve vojni oz. preko ozemlja Islamske države in bi bila tako samomorilska.
Pogled z druge strani
Na drugi strani je z vidika Irana, ki bi bil verjetno načeloma pripravljen sprejeti marsikaterega pripadnika iz omenjenih sirskih šiitskih ločin, koristnejše, da se ti organizirajo in se v Siriji borijo na strani režima, ki mu kronično primanjkuje vojakov. Na strani režima Bašarja al Asada se namreč bori zgolj 30 odstotkov Sircev, to so alaviti, kristjani in druzi, na drugi strani je 70 odstotkov sunitskega prebivalstva, ki pa bolj ali manj podpira upornike. Sirski režim se sploh ne bi obdržal, če mu ne bi pomagali drugi šiiti, predvsem libanonski Hezbolah. Prav zaradi pomanjkanja žive sile se režim zateka k uporabi letalskih in topniških sil oz. težkemu orožju.
Prav zaradi pomanjkanja vojakov je Asad nedavno namignil, da bi lahko razglasil splošno mobilizacijo. To pa je po mnenju Šterbenca tudi eden izmed razlogov, da je ravno zdaj prišlo do takšnega begunskega vala. V strahu pred mobilizacijo je namreč marsikateri moški, ki živi na ozemlju pod nadzorom Asadovega režima, verjetno raje zapustil Sirijo.
Šterbenc je ob tem za zelo moteče označil, da se trenutno ogromno govori o beguncih, veliko manj ali pa skoraj nič pa o tem, da bi bilo treba takoj začeti reševati sam vir begunskega vprašanja, to je vojno v Siriji. Edini način, da se konflikt v Siriji ustavi, je politični način, meni Šterbenc, ki se sicer boji, da si marsikdo konca te vojne ne želi.
Prvi korak za politično končanje vojne v Siriji je, da vsi spoznajo, da v njej ne more nihče zmagati, ne režim ne uporniki. Drugi korak pa, da vsi zunanji akterji, ki sedaj dobavljajo orožje in podporo bojnim stranem, to ustavijo, je poudaril Šterbenc.
Režimu pomagata predvsem Iran in Rusija, sunitskim uporniškim skupinam pa orožje intenzivno dobavljajo Savdska Arabija, ZAE, Katar in Turčija, poleg tega pa po mnenju Šterbenca verjetno tudi ZDA, Velika Britanija in Francija.
EU ni med glavnimi akterji pri reševanju krize. S tem ko Velika Britanija in Francija tajno oborožujeta in urita upornike v Siriji, po mnenju Šterbenca celo neposredno podpihujeta konflikt, namesto da bi ga pomagali reševati, kolikor bi ga sploh lahko – lahko pa bi ga s tem, da presekata dobave orožja.
Sicer pa morajo za rešitev sirske krize za mizo sesti Iran, Savdska Arabija, ZDA in Rusija ter skleniti kompromis, ki se bo glasil, da se v Siriji oblikuje skupna šiitsko-sunitska vlada. Pri čemer konca vojne ne bo, če se bo zahteval Asadov odhod, je izpostavil Šterbenc.
