Pogled od zgoraj je očitno precej drugačen od občutkov ljudi spodaj. Po eni strani ministri ocenjujejo, da je Slovenija že izšla iz krize. To utemeljujejo tudi s poročilom vladnega Urada za makroekonomske analize, po katerem naj bi letos imeli 2,4-odstotno rast in tudi nižjo brezposelnost. Po drugi strani pa večina ljudi tega ne občuti. Na nekaterih ključnih družbenih podsistemih sploh ni nobenega napredka. Ponekod pa so se stvari, kljub domnevnemu koncu krize, še precej poslabšale. Takšen primer je zdravstvo, ki je prej ali slej zelo pomembno prav za vsakega posameznika. Čakalne vrste so se v zadnjem obdobju precej podaljšale, bolnišnice so v izgubah, vladni predstavniki pa kot uspeh poudarjajo to, da ima zdravstvena blagajna presežek. Ministrica za zdravstvo ni v pol leta predstavila nobenega konkretnega ukrepa, s katerim bi čakalne vrste skrajšali.
O kakšni resni reformi zdravstvenega sistema pa sploh ni ne duha ne sluha. Pravzaprav bi bilo dovolj, da bi pogledali, kako je to urejeno pri naših severnih sosedih, kjer z javno-zasebnim partnerstvom uspešno razvijajo učinkovit zdravstveni sistem, s katerim so zadovoljni vsi ključni udeleženci: pacienti, zdravniki in medicinske sestre. Pri nas pa se zdi, kakor da se oblast prav trudi med sabo spreti vse ključne udeležence in ustvariti trenja med njimi. Zato seveda ni naključje, da vse več zdravnikov in medicinskih sester odhaja v tujino. Navsezadnje bodo tja slej ko prej začeli odhajati tudi bolniki, če se ne bo nič spremenilo.
Ljudje se tako in tako še premalo zavedajo pomena evropske storitvene direktive, ki zagotavlja konkurenčnost tudi na področju zdravstvenih storitev. Tako imajo državljani članic EU, ki jim njihov zdravstveni sistem ne zagotovi zdravljenja v razumnem roku, pravico, da si to zdravljenje uredijo v tujini v okviru stroškov zdravstvenega zavarovanja. Na tem področju je še precej nejasnosti, kot na primer, kaj je razumni rok in podobno, vendar se stvari tudi na tem področju premikajo. Pri nas pa se na področju zdravstva vrtimo v začaranem krogu.
