Najbrž si bodo tisti srečneži, ki še imajo službe, letos lahko zadnjič privoščili tako imenovani most, kar pomeni, da bodo prihodnji teden vzeli dva dni dopusta in bodo kjer koli že, razen na delovnem mestu, kar 10 dni. Prav gotovo je tako podaljševanje praznikov ena od slovenskih posebnosti, ki izvira iz socialističnih časov v Jugoslaviji. Prvič se je zgodilo, da za 27. april, dan upora proti okupatorju, ni bilo državne proslave, se je pa zato ljubljanski župan Zoran Janković skupaj z borci in z Janezom Stanovnikom na čelu toliko bolj potrudil, da je dal Janezu Janši in njegovim znova vedeti, čigava je Ljubljana. MOL naj bi zvezi borcev brezplačno odstopil prostor na Kongresnem trgu in zagotovil ozvočenje; s tem je bil nekakšen pokrovitelj dogodka, kot je že pred proslavo komentiral mestni svetnik SDS Anže Logar.
Pogled nazaj
Praznik upora proti okupatorju pod tem imenom praznujemo od leta 1992, prej smo mu rekli dan Osvobodilne fronte ali pa kar dan OF. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), čeprav naj bi bila v resnici že dan prej. V hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini, na tedanji Večni poti, so se takrat sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, sokol Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar. Edvarda Kardelja in še enega Edvarda, Kocbeka, takrat prvih mož komunistov oziroma krščanskih socialistov, na nočnem sestanku pod Rožnikom menda ni bilo zaradi njune varnosti. OF je od ustanovitve in med vojno vodil Boris Kidrič, partizanski vrhovni politkomisar Peter Kalan, sicer pameten in strog mož, ki je kmalu po vojni, leta 1953, ko je bil na visokem položaju v Beogradu, umrl za levkemijo. Na njegov pogreb v Ljubljani naj bi šlo 200.000 ljudi, pokopan je v grobnici narodnih herojev v parku poleg slovenskega parlamenta. Kidričev oče je bil slovenski literarni zgodovinar in znanstvenik France Kidrič, veliko vlogo med vojno pa je imela tudi njegova žena Zdenka, stroga in sposobna tovarišica, ki je bila na vrhu varnostnoobveščevalne službe (VOS). Umrla je pred petimi leti.
Po osamosvojitvi Slovenije in spremembi političnega režima je bilo kup zahtev po odstranitvi spomenikov revolucionarjev, zlasti Kardeljev na Trgu republike je šel v nos marsikomu, še najbolj tajniku Socialno liberalne stranke Slovenije – Slovenskih liberalcev Mišu Malenšku. Mimogrede: prav te dni je v visoki starosti umrla Malenškova mati, pisateljica Mimi Malenšek.
Vidmarjeva vila
Zidano in leseno stavbo v alpskem slogu na Cesti 27. aprila 51 so že davno poimenovali Vidmarjeva vila – po mogočni in ugledni ljubljanski družini, ki je nekoč živela v njej. V njej so bili v treh stanovanjih nameščeni: v pritličju lastnik vile Josip Vidmar st., v prvem nadstropju Josip Vidmar ml., pozneje med ustanovitelji OF, v drugem nadstropju, mansardi, pa druga hčerka Vidmarja st. Ivana Skrbinšek (poročena z Milanom Skrbinškom, znanim gledališkim igralcem). Starejši brat oefovca Josipa, Milan Vidmar, znameniti elektrotehnik, prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster, tam ni nikoli stanoval, kupil si je namreč vilo pri vhodu v današnjo vilo Podrožnik. Milan Vidmar je bil profesor, dekan in rektor ljubljanske univerze ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, tudi snovalec fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je ustanovil Inštitut za elektrotehniko, ki danes nosi njegovo ime.
Vidmarjevo vilo, ki je desetletja propadala, sta pred nekaj leti kupila zakonca Gorazd in Lara Jančar. Po vseh zahtevah spomeniškega varstva sta jo obnovila in jo zdaj oddajata, v njej je diplomatska rezidenca Egipta.
V neposredni bližini Vidmarjeve vile živita dva moža, zdaj stara več kot 60 let: Matjaž Kocbek, pesnik in slikar, in Gojko Kavčič, predsednik uprave Pozavarovalnice Triglav Re. Prvi je sin velikana slovenske polpretekle zgodovine Edvarda Kocbeka, drugi tudi partizana in karizmatičnega povojnega politika Staneta Kavčiča, petelina, ki je prezgodaj pel in bil zato odstranjen.
Kje je (bil) kdo?
Josip Vidmar se je po vojni preselil v Dukićevo vilo na Cesti 27. aprila 1 ob železniški progi proti Trstu. To je bilo po razlastitvi tedaj normalna stvar, zaradi tega se ni nihče razburjal, vsaj na glas ne. V vilo Moskovič na Levstikovi, kjer je danes sedež stranke SD, se je vselil soustanovitelj OF Tone Fajfar, v klasično meščansko vilo Ebenspangerjevih (judovske družine, katere skoraj vsi člani so tragično končali v holokavstu), kjer imajo danes prostore Društvo slovenskih pisateljev in PEN ter znamenita restavracija, ki jo je nekdaj vodil zdaj pokojni Marjan Miklič, zdaj pa jo žena Oli, Boris Kidrič in Boris Ziherl, v vilo Bahovec (ko so gradili Cankarjev dom, so jo podrli) v Erjavčevi ulici pa Ivan Maček - Matija. Vilo Pirkmajer na Vrtači je dobil Boris Kraigher, zdaj pa jo imajo v najemu ameriški marinci.
Prav mimo znamenite Vidmarjeve vile, še prej pa Dukićeve in drugih omenjenih, se bodo v ponedeljek, na predvečer 1. maja, valile množice ljudi na praznovanje delavskega praznika na Rožniku.
V Dukićevi vili se je rodil Andrej Hieng, pozneje je v njej živel Josip Vidmar
Skoraj bolj zanimivo zgodovino kot hiša, v kateri je bila ustanovljena OF, ima hiša, ki stoji nekaj sto metrov bližje središču Ljubljane, na Cesti 27. aprila 1. V njej je po vojni živela družina Josipa Vidmarja, kajpak mlajšega, zato veliko ljudi ti vili zamenjuje. Mogočno stavba je bila menda zgrajena leta 1911, v njej se je rodil znani slovenski dramaturg Andrej Hieng, pozneje, ko je njegova mati bankrotirala, je hišo odkupil gradbeni podjetnik Adolf Leo Dukić, v Ljubljani znan tudi po Dukićevih blokih v najstrožjem središču mesta, v katerih so po vojni praviloma živeli ugledni in zaslužni funkcionarji, vendar ne tisti iz samega vrha partijske hierarhije: visoki policisti, sodniki, diplomati, direktorji.
Dukić je hišo prezidal v tri stanovanja z luksuznimi kopalnicami in s centralnim ogrevanjem. Imel je priležnico Rominjo, neke vrste spolno sužnjo, kupil naj bi jo od romske družine iz Bosne. Po okupaciji leta 1941 se je spentljal z zagrizeno italijansko fašistko, Rominja pa mu je ušla s podrejenim, se z njim poročila ter odšla živet v Kraljevico v hrvaškem primorju. Gradbeni podjetnik je živel v Ljubljani, dokler ni zagrozila nemška nevarnost. Po materi je bil menda Jud in je pred Nemci pobegnil v Italijo, po vojni pa se je vrnil v Ljubljano. Vila na Cesti 27. aprila 1 je bila Dukiću odvzeta na vojaškem sodišču avgusta 1945, vendar je bil to le manjši delež premoženja, ki mu ga je država zaplenila. Imetnik lastniške pravice za vilo je postal Prezidij Slovenije, na desetine stanovanj v Dukićevih blokih na današnji Stefanovi pa je končalo v občinski lasti.
Na procesu je bil Adolf Leo Dukić ne le razlaščen, ampak tudi obsojen, zaprt je bil osem let. Ko jih je odsedel, je odšel v Avstrijo v Wienner Neustadt. Po letu 1970 je Josip Vidmar dobil sporočilo, tako se spominja njegova hčerka Živa, da je Dukić zapravil vse preostalo premoženje in živi v velikem pomanjkanju. Vidmar naj bi zaprosil takratnega predsednika slovenskega izvršnega sveta Staneta Kavčiča, naj Dukiću dodelijo rento, če so mu že po nedolžnem vse zaplenili, vendar je bil zavrnjen. Dukić je v revščini kmalu za tem umrl.
