Razglednice pripovedujejo o moči koroškega slovenstva

Stare razglednice odlično prikazujejo položaj koroških Slovencev. Večina slovenskih razglednic je bila izdana od konca 19. stoletja do konca prve svetovne vojne oziroma plebiscita. Za obdobje od plebiscita do druge svetovne vojne so koroške razglednice s slovenskimi napisi veliko redkejše, kar potrjuje dejstvo, da so se tedaj za koroške Slovence, ki so ostali pod Avstrijo, začeli težki časi ali bolje rečeno: začel se je boj za preživetje,« ugotavlja avtor dobrih tristo strani obsegajoče monografije Slovenski pozdrav s Koroške – stare razglednice pripovedujejo, 56-letni učitelj zgodovine na srednji strojni in kemijski šoli v Ljubljani Milan Škrabec. Njegovo peto samostojno oziroma skupno sedmo knjižno delo je nastalo na osnovi več kot 300 starih razglednic, od katerih jih je 230 iz njegove obsežne, trideset let nastajajoče zbirke, preostale pa so prispevali zbiratelji Teodor Domej, Maks Košir, Marjan Merkač, Miloš Mikolič in dr. Ivan Turk.

V knjigi, ki je izšla ob 600. obletnici zadnjega v slovenskem jeziku ustoličenega koroškega vojvode Ernesta Železnega (18. marca 1414), je avtor uporabil skoraj izključno koroške razglednice s slovenskimi in dvojezičnimi napisi, razen v poglavju Boj za mejo na Koroškem po prvi svetovni vojni in nekaj izjem s pojasnjenim razlogom. »Razglednico v prvi vrsti jemljem kot zgodovinski vir, ki s poštnim žigom, znamko, raznimi koleki, krajevnim imenom, morebitnimi podatki o naročniku (založniku), izdajatelju in fotografu ter s slikovnim in pisnim sporočilom daje dragocene informacije o preteklosti. Slovenski napisi na starih koroških razglednicah, ki prikazujejo kraje, ulice, cerkve, šole, gostilne, društva, narodne noše, razne slavnosti, pomembne osebnosti, in še posebno narodnoprebudne razglednice jasno pričajo o nekdanji moči koroškega slovenstva,« poudarja Milan Škrabec.

Svete Višarje, Celovec in Jezersko

S premišljenim izborom slikovnega gradiva in z njim povezanimi dokumentarnimi besedili je razkril prenekatero manj znano podrobnost o neizprosnem boju za ohranitev slovenstva na Koroškem. Denimo o tem, kako neverodostojen in zvijačen je bil zadnji uradni popis prebivalstva v cesarski Avstriji 1910., ki ni zabeležil nacionalne pripadnosti državljanov oziroma njihove materinščine, ampak tako imenovani občevalni jezik. Zato je prikazal znatno manj koroških Slovencev, kot sta ga isto leto ugotovila slovensko zasebno štetje, ki ga je izvedlo Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem, in cerkveni šematizem, ki je za vsako župnijo navedel bogoslužni jezik. Iz zapisa na razglednici Dobrle vasi pa na primer izvemo, da naj bi bil prva slovenska žrtev koroških nacistov že aprila 1935 pliberški dekan Jože Hribar. V duhu gesla »Narod naš dokaze hrani...«, izpisanem na več razglednicah, je tako Milan Škrabec v knjigi, ki je izšla pri Založbi Družina, nanizal celo vrsto »dokazov«, ki marsikateri koroški dogodek v obdobju od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne osvetljujejo v novi luči.

Delo zajema celotno slovensko, dvojezično oziroma južno Koroško v zgodovinskih deželnih mejah iz 1918. in jo deli na Kanalsko dolino, Ziljsko dolino, Celovec z Vrbskim jezerom in okolico, Rož, Podjuno ter Dravograd, Mežiško dolino in Jezersko. Največ koroških razglednic s slovenskimi napisi imajo božjepotne Svete Višarje, ki jim sledita Celovec in Jezersko. Izdajatelji in založniki so bili tako domačini kot tujci. Precej koroških slovenskih razglednic je izdala zavedna slovenska duhovščina, kar je razvidno iz fotografij (cerkev, župnišče), čeprav to ni vselej navedeno. »Med pripravljanjem gradiva za knjigo, ki je trajalo dve leti, sem opazil, da ima nemalo razglednic popačeno oziroma napačno zapisano slovensko ime kraja, zato se zdi, da se je vsaj v nekaterih primerih to zgodilo namerno, bodisi je to storil tiskar bodisi kdo drug. V razgretih mednacionalnih odnosih na Koroškem ne bi bilo to nič čudnega,« meni Milan Škrabec.