Razgled na prod lepe Vide še vedno zaprt

SESLJAN – Že več kot leto dni je minilo, kar so se prav na obletnico drugega tolminskega kmečkega punta (1713) v javnosti razširile nove devinske zdrahe, peripetije glede znamenite literarne in naravoslovne pešpoti vzdolž pečin nad morjem med Devinom in Sesljanom. Zaradi pomanjkanja denarja je lastnik kakšnih 30 hektarjev zemljišča, devinski princ ali knez, graščak Carlo Thurn und Taxis oziroma Torre e Tasso, za javnost zaprl priljubljeno sprehajalno pešpot na prepadnem kraškem robu, ki ponuja čudovit razgled in zanimiv vpogled v favno in floro skrajnega severnega žepa Sredozemlja, kjer kraški svet strmo pada v morje. Dramatično igro narave so v svoja dela ujeli številni znani slikarji in literati. Pogajanja z devinsko-nabrežinsko občino (v njej živi veliko zamejskih Slovencev), Trstom ter provinco in pokrajino Furlanijo - Julijsko krajino (FJK) so neslavno propadla, danes si privoščijo imeniten razgled po zalivu le še posamezniki, ki krenejo na pot ilegalno. Prebivalce Devina in Nabrežine burijo še načrti arhitekta Danila Antonija glede celostne ureditve območja od mirnega zaliva (nedaleč stran so za pristanom sicer zgradili razgledno hotelsko naselje) do prepadnih devinskih sten, preden se kraški rob umakne v notranjost. Slaba dva kilometra dolgo pešpot, poimenovano po avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je pred stoletjem na vabilo graščakinje bival v gradu in snoval Devinske elegije, so javnosti odprli leta 1987.

Le pesek v oči

Pred zaprtjem poti so civilne pobude organizirale proteste in zbirale podpise, prišli so televizijske ekipe in tisk, sledila je žolčna javna polemika z občino, pokrajino in deželo o bodočem upravljanju pešpoti, ki so jo radi obiskovali tujci iz Evrope in sveta. Minilo je eno leto, zgodilo se ni nič. Ali vendar? Novodobni devinski mogočnik je oznanil širokopotezno akcijo in domačemu arhitektu Antoniju zaupal zahtevno nalogo, da pripravi idejni načrt za ureditev celotnega kompleksa naravnega parka devinskih sten in del morja pod njim. Možak je oblikoval projekt Rilke Natura Narava, v njem hvali posebnost, pomembnost in žlahtnost koščka (tudi slovenske) zemlje na italijanskih tleh. Devin namreč leži na začetku tistega slepega čreva, ki tako krivično loči kraški slovenski živelj od edinega pravega koščka našega morja. Predvidena investicija bi znašala kar 1,3 milijona evrov, razdeljenih na desetletje. Domačini so zelo skeptični, tako odbornik Andrej Cunja meni, da gre le za metanje peska v oči, saj načrt ni izvedljiv in je povsem neprimeren. Graščak hoče speljati pozornost od jedra problema, to je čimprejšnjega ponovnega odprtja rekreacijske in kulturne poti. Jasno je, da pešpot ni zaprta iz varnostnih, marveč osebnih razlogov lastnika. Lani 1. aprila je zapadla konvencija, po kateri pokrajina FJK upravlja širše območje, princ pa se je skušal rešiti »nedonosnega« zemljišča. Že 15. aprila je grožnjo uresničil in pot zaprl. Devinsko-nabrežinski župan Vladimir Kukanja pravi, da dežela nima denarja, predlog za podaljšanje koncesije pa je princ zavrnil.

Sprehajajoči
se podložniki

V preteklosti je Devin in pešpot obiskalo mnogo znanih ljudi, med njimi glasbenika Liszt in kralj valčkov Johan Strauss ml., dunajski cesarski par Franc Jožef I. in nemirna Sisi, pisci Victor Hugo, Paul Valery in Mark Twain ter fantast in gorečnež Gabriele D'Annunzio in njegova muza, slavna igralka Eleonora Duse. Lani spomladi so minila tri stoletja, kar se je tolminski kmečki punt iz leta 1713 razširil vse do obale, kakšnih 7000 kmetov je takrat neuspešno napadlo tudi grad na pečini nad morjem. Njihovi nasledniki zdaj v krizi tarnajo, da je že »300 let zmir'n t' ista...,« na spletnih straneh pa lahko beremo, da so kmetje nekoč zastonj delali in dajali desetino, danes so ljudje brez dela, plačujejo pa polovičko. Najbolj ogorčeni celo spet zahtevajo razlastitev plemiške družine, tako tudi Medvejci in Štivančani, ki so s kulturnim društvom Timava pripravljali svoj voz za veliko karnevalsko povorko. Naravni park devinskih klifov, kjer se mešata sredozemsko in celinsko podnebje in rastje, so na površini 107 hektarjev uredili leta 1996. Bele stene, modro morje, pisano cvetje in zeleni borovci, jeseni še ognjeni ruj tvorijo impresivno in romantično lepo pokrajino. V pečinah varno gnezdi veliko ptic, skalnat svet, posejan z bodičevjem, je raj za kače in kuščarje, kamen iz rimskih kamnolomov je temelj bližnjega Ogleja.

Obiskana slovenska vas

Kraška plošča, ki se dviga iz furlanske ravnice, je od nekdaj dramatična zgodovinska krajina. Na pečinah v morju so ruševine starega gradu, tam naj bi že veliki Dante po pregonu iz Firenc našel zatočišče in snoval svojo Božansko komedijo, v skrivnostnih kraških jamah pa iskal vhod v pekel. Naravni rezervat Devinske stene razkriva naravne lepote in zgodovinske posebnosti, a se je lani iztekla 30-letna koncesijska pogodba s Tržaško pokrajino, Trst in devinsko zaledje pa v času suhih krav očitno nimata niti 30.000 evrov, potrebnih za letno najemnino in vzdrževanje pešpoti svetovnega slovesa, kaj šele dobrega pol milijona za njen odkup. Po češkem avstro-ogrskem pesniku (elegije je začel pisati leta 1912/13 v Devinu) poimenovano panoramsko stezo so javnosti ponudili pred tremi desetletji, kmalu je postala priljubljena izletniška točka za tisoče obiskovalcev, od domačinov do tujcev z vseh koncev Evrope in celo drugih celin. Tujci seveda radi obiščejo tudi kraj Devin, staro slovensko kraško naselje, ki je obnovljeno kot iz škatlice. Na več mestih je moč stopiti do prepadnega roba s klifi, ta je poln legend in mitov, tudi o skrivnostni in prekleti beli dami, nesrečni graščakinji, ki se je vrgla skozi okno spodnjega gradu, ter o naši Lepi Vidi, ki je med drugimi navdahnila Prešerna, Aškerca in Cankarja.