Ravnatelj na službeni poti prevaža sopotnike za pet evrov

NOVA GORICA – Novogoriški dijaški dom leži ob gozdu Panovec, v mirnejšem delu mesta, a zadnjih nekaj mesecev je tam vse prej kot mirno. Ne zaradi najstnikov, ki jih razganjajo hormoni, ampak odraslih. Anonimke, prijave, pisanje medijem, vse z enim ciljem – opozoriti na delovanje ravnatelja dijaškega doma Dragana Kojića.
Enajst let, kolikor vodi dom, širši javnosti ni bil znan; nemara je še največ ljudi slišalo zanj prejšnje poletje, ko so pri Kojiću namestili begunske otroke brez spremstva. Takrat je bilo najprej precej upora kranjskih staršev zoper mladoletne begunce v Kranju, Kojić pa je dva meseca po namestitvi na Goriškem pojasnjeval, da je bil strah neutemeljen. Te dni Kojić znova pojasnjuje – tokrat o svojih službenih poteh in prijavah zoper sebe.

Do Ljubljane za pet evrov

»Imel sem štiri zaporedne inšpekcijske preglede. Po domače povedano: nekdo se me je lotil. Imam pa čisto vest,« je že v uvodu pogovora dogajanje zadnjih mesecev z mirnim glasom strnil Kojić. Tudi sam je že videl anonimne prijave, ki so proti njemu romale na številne naslove, ter spoznal očitke: anonimni prijavitelj, ki je obtožbe zbral in poslal na finančno upravo, ministrstva, inšpekcije, računsko sodišče (ter najmanj en medij), je Kojiću očital »pranje denarja – javnih sredstev«, naštel je tudi domnevne nezakonitosti.
Kojić pojasnjuje, da so zadnje mesece imeli nekaj uradnih obiskov: »Poslovanje in dokumentacija sta bila predmet natančnega pregleda Inšpektorata RS za delo in varstvo pri delu, Državne revizijske komisije in Urada RS za nadzor proračuna, torej proračunska inšpekcija. Ene nepravilnosti niso ugotovili,« izstreli ravnatelj. »Obtožbe, da pobiram provizije, so precej hude, ni pa nobenih dokazil.« Ravno zaradi tega je Kojić proti piscu anonimk vložil kazensko ovadbo: »Nekateri indici dopolnjujejo utemeljen sum o avtorju anonimnih prijav. Verjamem, da bo predmetna zadeva dobila epilog na sodišču.«
Ena od navedb pa je verjetno dvignila obrvi marsikomu: anonimnež je namreč trdil, da ravnatelj med službenim časom, na službeni vožnji, prevaža ljudi za denar. Sopotnike je Kojić našel na spletni strani prevozi.org, prek katere se posamezniki dogovarjajo za skupne vožnje in povračilo stroškov vozniku. Kot je razvidno iz oglasa, ki ima Kojićevo mobilno telefonsko številko, je bila udeležba za vožnjo od Nove Gorice do Ljubljane pet evrov – enaka cena kot pri drugih ponudnikih na isti relaciji. »Prevoze oglašuje kar s službeno telefonsko številko,« je navedel anonimni opazovalec Kojićevega dela.

Študenti ne plačajo

Kojić pojasnjuje, da na službenem telefonu zaradi teh poti ni bilo dodatnih stroškov. A naše osnovno vprašanje se je glasilo – ali je avto, s katerim prevaža druge, služben?
»Gre za zasebni, družinski avtomobil,« je zatrdil Kojić. »Iz pojasnila Direktorata za trg dela in zaposlovanje sledi, da deljenje prevoza ni delo na črno. Gre namreč za delitev stroškov prevoza in nobenega elementa ni, ki bi napotoval na pridobitno dejavnost.« Ravnatelj nas je še opozoril, da so nadomestila za prevoz minimalna: »Ne gre za absolutno nobeno bogatenje.« Študente, ki so potovali z njim, pa da je peljal tudi zastonj, de Kojič.

Kojić trdi, da tudi pri potnih nalogih, ki jih je uporabljal za tovrstne deljene prevoze na službenih poteh, ni bilo evidentiranih kršitev: »Nič ni sporno, da jih sam podpisujem, morajo pa biti argumentirani s prilogo, poročilom ali vabilom.« Ob koncu je ravnatelj vendarle dejal, da so se nevšečnosti začele zatem, ko je v dijaški dom namestil mladoletne begunce, ter glede očitanih prevozov dejal: »Nobenega občutka slabe vesti ali krivde nimam.«