Na dan stavke delavcev javnega sektorja je Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule v Ljubljani, sedel v svoji pisarni. In bil je jezen. Zares zelo jezen. Malo je tudi preklinjal. Zanj je bila ta stavka asocialna, boj srednjega razreda proti delavcem. Ja, gospe učiteljice so povsem dovolj plačane za to, kar delajo v šolah, je prepričan. Po njegovem tako in tako delajo premalo; sicer pa tudi bolj malo znajo. Ne, gospod ravnatelj stavke šolnikov res ni podpiral.
Merc vedno jasno in glasno pove svoje mnenje. Skoraj surovo neposredno. O stotinah uradnikov na zavodih zunaj šol in na ministrstvu, ki se vtikajo v šole, čeprav nimajo pojma. »Kar se govori o avtonomiji, je prazna sholastična slama.« O starših, ki jih bolj zanima, kaj je njihov otrok jedel za kosilo in koliko to stane, kot pa, kaj se je naučil. »Kot šola imamo več problemov s starši kot z otroki.«
Povečal bi število učencev v razredih
Dušan bi število učencev v razredih povečal, ne pa zmanjšal. Za dobro otrok, tudi šibkejših, predvsem pa nadarjenih, ki bi imeli ob sebi dovolj nadarjenih vrstnikov. »Pa še učitelji jih zdaj gnjavijo več, kot je dobro.« Ogorčen je nad mrežo šol, ki je draga in neučinkovita. »Blasfemično je pri nas reči, da so majhne šole slabe. Niso slabe, skoraj zanič so.«
Ja, ni veliko stvari v šolskem sistemu, ki jih ravnatelj ne bi ošvrknil s svojimi ostrimi besedami. Pa se vendar zdi nedotakljiv. Navsezadnje je ravnatelj že dvajset let. »Zato, ker sem dovolj star in premeten in samoobramben, da ne delam kravjih kupčij. Nič pod mizo,« je povedal v enem izmed svojih intervjujev. »Vse je javno. Tudi moje napake.«
Dušan Merc, rojen leta 1952, pravi, da v šoli ni bil uspešen: »In to ni bil posebno velik greh.« Dokončal je študij slovenistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predmet, ki je zdaj v šolah postal »predmet suhoparnih neumnosti, ki nima ne sporočilne vrednosti ne etičnih sporočil, samo jezikovna«. Po študiju si je želel v gledališče, pa ni šlo, ali v založbo. Tudi ni šlo. In je nato skoraj sedem let učil na policijski šoli v Tacnu. Ja, tudi o frustracijah njegovih takratnih učencev, moške uniformirane združbe, »kjer je veliko praznega in podlega, čisto človeškega«, ima veliko povedati. Upa, in bilo bi mu v čast, da je v arhivih Udbe zapisan kakšen skrit spomin na ta čas. Vsekakor je vedel nekaj stvari o atentatu v Velikovcu. Več kot sedanji predsednik, pravi.
Potem je učitelj, ki je to postal v slogu reka »če ne znam sam, bom pa učil druge«, šel v službo ravnatelja. Na Prulah ga nekako prenašajo, kot rečeno, že dobrih dvajset let. Sam se bolj kot z učiteljicami – teh je v tem feminiziranem poklicu pač več kot moških –, ki ob pol treh gredo običajno domov kuhat kosilo, učenci pa jih ne zanimajo več kaj dosti, identificira s slednjimi. »Prepoznavam se v vseh vedenjsko motenih učencih pa tudi v tistih s posebnimi potrebami. Dobesedno čutim, rekel bi, da fizično razumem, kako je biti otrok s primanjkljajem na umskem in socialnem področju.«
V 15 letih je napisal 11 romanov
V zrelih letih je ta otrok s primanjkljajem začel pisati. Enajst romanov pa še precej kratkih zgodb v petnajstih letih. Kar nekajkrat nominiran za nagrado Kresnik, ki jo po njegovem na Rožniku podeljujejo kot na kakšni vaški veselici. Bil je tudi med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada. Velikih nagrad zanj sicer ni, so pa pohvale in precejšnja medijska pozornost. Je pač tak, kakršni so junaki njegovih romanov, pa naj bodo zgodovinski, družbeni ali eksistencialni – posamezniki z močnim značajem in prezirom do ljudi. Le bolj molčeči so od svojega avtorja. Prva knjiga, Galilejev lestenec, je izšla leta 1996. Zanjo pravi, da je »breme zgodbe in romana, ki se ga ne znebiš nikoli«.
Večina knjig je nastala v hiši na Bledu, ki je bila nekoč v lasti tete, sestre njegove mame, Kristine Merc Matjašič. Bila je odlična kuharica, ki je kuhala za kronane glave in vplivne politike, nazadnje za Tita v Beogradu.
Besede Merca so ostre, a poštene in iskrene. Spomini so nostalgični in malo trpki. Na neki družinski sliki hrani spomin na ljudi, ki so imeli do njega »poseben odnos, ki bi mu lahko rekli nezainteresirana ljubezen«. Vse to, kar je v šoli ne prav uspešnega dečka pripeljalo do gromoglasnega gospoda ravnatelja, bruha na plan v njegovih romanih in zgodbah. Na glavo si tudi zato rad povezne slamnik, ki te, kot je rekel o enem izmed svojih petih najljubših predmetov, »bolj varuje pred svetom kakor čelada. Slamnik, temelj identitete in malega, tihega poistovetenja s slikarji, z revolucionarji, literarnimi junaki in vsemi drugimi …«
