Rastoderjeva Olimpija na cesto vrgla sina legende

LJUBLJANA – Nogometna Olimpija! Kje so tisti časi, ko je bila železen repertoar prvoligaškega življenja v prvenstvu nekdanje Jugoslavije, ali ko je v nepozabni drugoligaški sezoni lomila vse pred seboj in je trener Miloš Šoškić uveljavil tudi revolucionarno igro z napadalnima bočnima branilcema Gregorjem Židanom in Džonijem Novakom. Danes nogometni zmaji v vsej svoji neorganiziranosti, katastrofalni viziji in slabem nogometu niso v ponos slavni zgodovini, niso pa v ponos tudi zaradi svoje socialne note. Vemo, kakšni težki časi so, a morala tistih, ki imajo kaj pod palcem, je napihnjena in s (lažnim) pregovorom, da se človeška podoba meri le v debelini denarnice. Napeljana podobnost z Olimpijinim predsednikom Izetom Rastoderjem in izvršilci v upravi ni naključna. Dejstva so dejstva. O tem zna kaj več povedati Zlatko Behrić, nekdanji ekonom ljubljanskega nogometnega kluba. Njegovi starši, Arif in Fata, so štirideset let življenja dali zeleno-beli barvi, Zlatko je nadaljeval družinsko tradicijo ekonoma, a moralna podoba Olimpije v njegovem primeru je v skladu z (ne)uspehi na igrišču.

150 evrov premalo

Zlatko je po dveh mesecih uvajanja – oče Arif je odšel v pokoj – službo, za določen čas, prevzel 1. junija 2012, po številnih polenih, zmetanih pod noge, pa so mu z odpovednim rokom delovno razmerje pri Olimpiji prekinili 30. januarja letos. Šele za zadnji mesec pa je dobil tudi tisto plačo, ki mu je bila namenjena v pogodbi, 870 evrov neto. A njegove besede in pripoved imajo največjo težo.

»Ko sem začel, mi je bila ponujena pogodba za določen čas enega leta. Po izteku mi je direktor Sanel Konjević obljubil tisto za nedoločen čas in celo višjo plačo, odvrnil sem mu, da slednje niti ne potrebujem. Ko smo se usedli, mi je rekel, da mi pogodbe za nedoločen čas ne more dati, ampak le za določen. Sem pa prebrskal zakonodajo in videl, da če po izteku pogodbe ostaneš na delovnem mestu, se to avtomatsko razume, da si zaposlen za nedoločen čas. Pogodbo mi je bil dolžan dati v treh dneh. Bil je užaljen, videti je bilo, da ni pričakoval poraza od ekonoma, bil sem na najnižjem položaju v podjetju. Čez en teden mi jo je prinesel, vse smo uredili, a on je menil, da je pogodba izsiljena,« uvodoma pojasni Zlatko Behrić. »Konjevića sem od začetka tudi opozarjal, naj mi nakaže plačo, kot je bila navedena v pogodbi o zaposlitvi, 870 evrov neto. Od mojega prvega delovnega dne mi je nakazoval 720 evrov ali celo manj. Stopetdeset evrov se ne zdi veliko, a meni je. Živim v najetem stanovanju, žena ima minimalno plačo, imava otroka. Konjević me je vmes poklical na razgovor in rekel, da bom dobil razliko, a izplačanih nadur, dokler bo on v Olimpiji, ne bom videl. Menim, da je šlo za zamero pri pogodbi, nato je na vsak način hotel, da odidem iz kluba. Ko sem mu odvrnil, da bom zadevo posredoval naprej, je pred pričami izjavil, da bo naredil vse, kar je v njegovih močeh, da bom dobil odpoved. Računovodja Klemen Cunder je celo izjavil, da s srcem nisem pri klubu, ampak da bi ga oškodoval. Odgovoril sem mu, da sem v klub zaradi mojih staršev vpleten od rojstva, doma je vse življenje tema pogovorov le Olimpija,« je potrdil pripadnost zeleno-belim.

Garanje Novigrad-Ljubljana

»Lanskega februarja sem za klub neprekinjeno oddelal 38 ur, ko sem s priprav v hrvaškem Novigradu z umazano opremo odpotoval v Ljubljano, jo vso noč sam pral, zjutraj pa jo dostavljal na Hrvaško, ker je direktor ukazal, da bi tako klubu privarčevali denar za pranje v hotelu. S svojim denarjem sem kupil zimske gume za službeni avtomobil, v Sloveniji je takrat snežilo, bil sem edini v klubu z njimi. Trenerja Andreja Razdrha in igralca Andraža Šporarja sem odpeljal v Ljubljano na novinarsko konferenco. Direktor mi je za to obljubil nagrado, a je nikoli nisem videl. Ko sem poskušal stopiti v stik s predsednikom, da bi mu razložil krivico, ki mi jo je storil direktor, mi je takratna uprava to onemogočila. Vmes je Konjević odstopil in mi na zadnjem sestanku pred pričami rekel, da bo storil vse, da bom odpoved dobil pri novem direktorju Ljubu Grliću. Ob Rastoderjevem ultimatu, on ali jaz, sem rekel, da ni težav, a naj mi potem izplačajo, kar so dolžni. Ko pa sem poslal seznam, je Rastoder po direktorju in računovodji sporočil, da lahko dobim le polovico. Krivico sem prijavil inšpektoratu za delo, v službi sem po koncu polovice sezone prosil za dopust. Odobrili so ga, a takoj ko sem odšel, so mi po pošti poslali odpoved iz poslovnega razloga. A ta je bila brez predhodnega pisnega opozorila o ukinitvi delovnega mesta. Po izteku odpovednega roka so mi izplačali razliko v plači, drugih stvari pa ne. Skupaj so mi še, s potnimi stroški, nadurami in dnevnicami, dolžni 8622 evrov. Bomo pa videli, kaj bo o odpovedi odločilo delovno sodišče. Odpoved na podlagi spora po zakonodaji ni veljavna odpoved,« je nadaljeval. Za konec pa je Behrić še pritisnil piko na i svojemu poklicnemu odnosu: »Igralci lahko potrdijo, da nobenemu ni nikoli nič manjkalo, nikoli nisem ničesar pozabil, celo prej sem prihajal na delo.«

Oče moral vrniti avto

»Ko sem na pošti prevzel odpoved, je oče moral čez nekaj dni vrniti službeni avtomobil, ki naj bi mu ga Rastoder pred pričami obljubil kot nagrado, kot odpravnino za odhod v pokoj. Razlog za nagrado je bil, ker mu je oče povedal, da je štiri leta opremo vozil s svojim avtomobilom in ni za to dobil niti centa za amortizacijo, niti za gorivo. Oče je verjel, da bodo obljubo držali in na podlagi tega opustil dolg za svoje stroške v višini 1200 evrov. O prepisu avtomobila pa ni bilo ne duha ne sluha. Pred tem mu je Konjević skoraj dve leti razlagal, kako bo to uredil,« je Arifovo slabo izkušnjo še omenil nekdanji Olimpijin ekonom.

Zlatko Behrić je petnajstega januarja na inšpektorat za delo naslovil prijavo zaradi neizplačane razlike v plači, dva tisoč evrov so mu, kot omenjeno, potem s sedeža Olimpije tudi nakazali. Predvsem pa ga preseneča to, da je na Nogometno zvezo Slovenije naslovil prijavo z razlogom neizplačanih denarnih obveznosti, a so nogometni veljaki ljubljanskemu klubu vseeno podelili licenco za naslednjo tekmovalno sezono. S sedeža NZS smo izvedeli, da je zadeva res v postopku, a to ne zadrži izdaje licence na tej stopnji. Poklicali smo tudi prvega Olimpijinega operativca, v. d. direktorja Tineta Zupana, ki je zavrnil sestanek z nami, o tematiki pa le povedal: »Ničesar ne bi komentiral. To je naš nekdanji delavec, ne vidim smisla. Zdaj imamo sto tisoč drugih problemov.«