Rak ji je vzel mamo in načel še njeno zdravje

ŠMARJE PRI JELŠAH – V javnosti pogosto beremo in spremljamo stiske številnejših družin, a pogosto niso v nič manjši stiski ljudje, ki živijo sami. Ena takih je Danica Lorgar iz Šmarja pri Jelšah, ki je že pred 20 leti postala vdova. V tem času sta odrasli tudi njeni hčeri in si ustvarili vsaka svojo družino. Ena v Ljubljani, druga na Primorskem. »A imata dovolj stroškov, zlasti tista, ki se je razšla s partnerjem in ostala sama s sinom. Zato na njuno pomoč ne morem računati,« nam pove Danica, ki že nekaj let živi sama. No, če seveda ne štejemo mačje družbe, ki ji krajša in popestri vsakdan. Še posebno od lani, ko je Danica pristala na bolniški in je vse dneve doma. Že aprila so ji namreč odkrili raka. Prvič je bila operirana julija, drugič avgusta. In vprašanje je, kdaj, če sploh, se bo še lahko vrnila v službo, v šentjurski zdravstveni dom, kjer je delala kot čistilka. Takrat ji ni bilo hudega in je z veseljem opravljala svoje delo.

Kurilno olje si lahko privošči le na obroke

Odkar je na bolniški, prejema le 80 odstotkov minimalne plače, ki je do prejšnjega meseca znašala manj kot 500 evrov. »No, ta mesec so nam dali neki dodatek, da bo znesek nekaj deset evrov višji. A ob stroških, ki so vseskozi ostali enaki oziroma se še višajo, to žal ne zadošča. In denarja mi vsak mesec zmanjka za nekaj položnic. Imam namreč kar nekaj obrokov, saj tudi kurilnega olja drugače kot na obroke ne bi mogla plačati. In tako sem novembra lani izplačala obroke za olje, ki sem ga naročila predlani za to sezono, letos pa bo treba spet naročiti novo,« razloži. Strošek, čeprav je nujen, pomeni tudi starejši avto, saj po operaciji ne sme dvigovati težjih bremen. In avto pride še kako prav, da lahko tisto, kar kupi, pripelje domov. »Pa je seveda treba natočiti gorivo, podaljšati registracijo, pa še kaj se kdaj pokvari. Skratka, začaran krog. In ko že kdaj mislim, da bom naslednji mesec malo na boljšem, znova pride kaj vmes, da denarja zmanjka. Položnice se nabirajo, saj plačam le tiste najnujnejše. Za RTV-prispevek, denimo, tako dolgujem plačila že od aprila lani. Pa je samo 13 evrov, a če jih ni, jih ne morem plačati,« pravi Danica, ki gre v trgovino samo enkrat v tednu in tudi takrat že vnaprej preračuna, kaj bo sploh lahko kupila.

Pri 16 letih
 ostala brez mame

Pravi, da se ji bolniška res zelo pozna, saj je, ko je delala, poleg plače dobila plačano malico in stroške prevoza, kar je vsak mesec pomenilo dodatnih 200 in še več evrov. »Če ne bi imela kreditnih kartic, ne bi imela niti centa za hrano. A kaj, ko na določen dan v mesecu tudi to gre z računa in potem ti zaračunajo še provizije na obroke in obresti konec meseca, pa padeš v minus,« še pove Danica, ki je ena redkih, ki nima možnosti, da bi si lahko uredila pokojnino po pokojnem možu. Takrat, ko je umrl, je bila namreč na zavodu za zaposlovanje prijavljena kot tehnološki višek in ni izpolnjevala potrebnih pogojev. Morala bi biti zaposlena, hčerki pa še mladoletni. »Očitno sem rojena pod tisto zvezdo, da me vse najslabše najde prej kot kaj dobrega,« ugotavlja Danica, ki bi se z veseljem vrnila na delo, če bi le lahko delala. A svoje delo bi res težko opravljala, saj je treba pri čiščenju večkrat dvigniti polno vedro vode. »Samo z eno roko si tega res ne predstavljam,« razmišlja naša sogovornica, ki ji je pri 16 letih za rakom umrla tudi mama.