Raju na mestnem pragu šteti dnevi?

MARIBOR – Topli in sončni jesenski dnevi privabijo sprehajalce v še vedno zeleni raj na Dravi. Ko sem pripelješ tujce, ti preprosto ne morejo verjeti, da je ta oaza miru ter raznovrstnega rastja le dober streljaj iz mesta. Tod teče Drava, ki izvira v južnotirolskem gorju in je nekoč v hitri in nemirni strugi nosila splave vse do Beograda, lenobno, in ker se obrežja zaraščajo, tudi hrupa ni slišati. Pri Kamnici zavije deloma še z granitnimi kockami tlakovana cesta strmo navzdol do velike makadamske ploščadi, ki služi za parkirišče. Prek rečnega rokava vodi na Mariborski otok stara železna mostna konstrukcija, motorizaciji je dostop onemogočen. Pred dvema desetletjema so ta redek otok v naših rekah z občinskim odlokom razglasili za naravno znamenitost, potomcem so ga kot dragoceni naravni spomenik zavarovali že leta 1951. Nastal je pod nekdanjimi brzicami, kjer reka iz tesne doline med Pohorjem in Kozjakom preide v Dravsko polje in v rahlih zavojih odlaga pesek, mulj in prod. Na kamnitem pragu brzic so pred desetletji zgradili elektrarno in jo poimenovali Mariborski otok. Z okoli deset kilometrov dolgim zajezitvenim jezerom za elektrarno je nastalo obširno in nekoč v zlatih sindikalnih časih zelo živahno rekreacijsko območje s čolnarnami in gostišči.

Ptičji raj in 334 rastlinskih vrst

To je prelep naravni park, ki pa je z usihanjem velikih mariborskih tovarn, te so tod imele svoja gostišča in športna igrišča, počasi izgubljal nekdanjo vlogo. V zadnjih letih je veliko načrtov, kako predel urbanizirati, mu dati novo funkcijo, vedno znova razglabljajo tudi o popolni prenovi otoka in starega kopališča, najraje bi ju spremenili v zabaviščno četrt. Varuhi narave se upravičeno bojijo, da bo s tem uničena skoraj neokrnjena narava in bo mesto izgubilo dragoceno zeleno oazo. Ker pa ni sredstev, bo morda ostalo vse po starem. Otok je zelo star. Nastal je na naravni skali, bogato rastje ga je pokrilo postopoma že po zadnji ledeni dobi, njegova raznolikost (doslej so našteli kar 334 različnih rastlinskih vrst!) je tudi posledica geološke pestrosti, nas pouči tabla ob vstopu na otok, ki je poleti priljubljeno kopališče. Poleg osrednje jase z bazeni ga pokriva zdrav gozd z visokimi toploljubnimi bukvami, ki uspevajo na apnenčastih rastiščih. Navajajo eno najvzhodnejših evropskih rastišč trilistne vetrnice, pečat podrastju daje še zimska preslica. V eni novejših knjig preberem, da je danes na otoku doma 15 drevesnih in 20 grmovnih vrst ter 94 zeli. Nedvomno je rastlinsko razkošje tudi posledica miru, ki vlada na otoku večino leta. Tako je tudi zatočišče 66 ptičjim vrstam, 29 od njih na otoku tudi gnezdi, številne vrste vodnih ptic tam prezimijo.

Od pašnika do imenitnega kopališča

Nekoč je bil nenaseljen dravski otok pašnik, nanj so gnali živino po plitvinah z levega brega, med letoma 1748 in 1881 je bil v lasti velikih kmetov Felberjev iz Brestrnice na severnem rečnem nabrežju, od koder ga s kopnim povezuje železni most, pokrit z lesenimi plohi. Med letoma 1928 in 1930 so na njem po načrtih arhitekta Hermana Husa uredili veliko letno kopališče, takrat eno najsodobnejših v tem delu Evrope. Pozneje je ob večjem bazenu zrasel visok skakalni stolp, desetletja je bil otok generacijam najmlajših prvi korak na morje. A ta idila je bila vseskozi tudi ogrožena, saj je Drava otok nenehno spodnašala. Do izgradnje jezu v Melju pod Mariborom mu je ob visokih vodah grozila narasla Drava. Ko so leta 1952 začeli graditi elektrarno Mariborski otok, pa so visoke vode odnesle njegovo gornjo četrtino. Desno stran so zavarovali z valobranom, utrdili so tudi drugo obrežje in ga nasuli z materialom, ki so ga iz reke potegnili med poglabljanjem struge. Iz mesta vodi do otoka nedokončana obalna promenada, ki poteka od Studenške brvi mino Koblerjevega zaliva vse do elektrarne. Skalni previsi na obrežju so že povsem zarasli, podobno se dogaja z otoškim obrežjem in zahodno konico, kjer so nekoč kraljevali nudisti.

Kaj prinaša leto 2013?

Naravne otoške brežine so bile znova ogrožene in deloma uničene z gradnjo jezu v Melju, saj se je gladina reke dvignila in so jih morali zavarovati z novimi nanosi in utrditvami. Leta 1972 so na otoku zgradili za rastoče mesto pomembno črpališče pitne vode, zaradi vodnega zajetja niso razmišljali o drugih posegih v naravnem okolju. Od nekdaj se Mariborčani delijo na goreče zagovornike tega imenitnega naravnega rezervata, oaze miru in tiste, ki bi ga radi spremenili v času primerno rekreativno središče in zabavišče ob zahodnem vstopu v mesto. Predvsem pomanjkanje sredstev je vzrok, da že leta mirno drema kot Trnuljčica, za prihodnje leto pa spet napovedujejo njegovo preureditev. Seveda se mnogi utemeljeno bojijo, da bodo padla stoletna drevesa, da bodo betonirali in zagradili prostrane jase in posekali visokorasli gozd, ptičja gnezda bi zamenjala bučna glasba. Obstajajo tudi manj dramatični načrti, po njih bi lahko otok oživili v celoletni park s kakšno kakovostno restavracijo, morda tudi na kolih ob reki, v dogovoru z upravljavci jezu pa bi na njem lahko pristajala Dravska vila – plavajoča kavarna, ki z gosti pluje na panoramske vožnje med Meljem in Studenško brvjo.