»Prihajam gor. Na gobe grem. Greš zraven?« me je presenetil prijateljev klic v zadnjih dopustniških dneh, odšteval sem jih v Gozdu - Martuljku, tam nekje, kjer je imel hišo nekoč pomemben jugoslovanski politik Stane Dolanc, tudi veliki gobar imenovan.
Že dolgo se poznava, pa nisem imel pojma, da gobari. Je bolj take ležerne, da ne rečem lene sorte. Z lahkoto bi denimo sodeloval na tekmovanju v poležavanju, ki so ga zadnjič organizirali v Črni gori, da bi se pa po hosti s košarico pojal...
Tudi ko se je na super parkingu – super zato, ker ni bilo nevarnosti, da bi nama kak užaljeni lastnik gume na avtu rezal – oblekel v svojo gobarsko uniformo, me ni prepričal: bela polo majčka, bele bermuda hlače in bele košarkarske superge do gležnjev. Ampak videz vara.
Čeprav je bila napoved precej bedna, Gorenjci so rekli, da gob ni, je kolega kmalu ubodel prvega jurčka. Pa drugega in nato tretjega – dovolj, da je spoznal, kar je ob vstopu v gozd že poznavalsko zavohal: so! Gobe namreč, se pravi jurčki. Iz miroljubnega meščana se je prelevil v evforičnega lovca. Z vsako gobo ga je bilo več, sam pa sem bolj v temi tipal in v meglo brcal. S prazno vrečko sem zagrizel v zadnjo šanso – strmino na sami meddržavni meji, kamor v nekdanji državi ni smela stopiti noga navadnega človeka. A zdaj je šengen in lahko, no, težko, sem po vseh štirih lazil čez mejo in nazaj. Brez ulova in povsem preznojen sem se sesedel v listje visoko nad potočkom, sprijaznjen, da se k avtu vrnem praznih rok. Utrujeni pogled se je še enkrat odkotalil po bregu – bingo! Že sem skakal od jurčka do jurčka – kje so bili prej, kje sem bil jaz prej?! – v pol ure je bila vrečka polna. Ja, temu se najbrž reče rajon. Jaz mu bom že rekel tako. Moj prvi rajon.
V avtu sem gobe pazljivo preložil iz vrečke v gajbico. Morda sem nabral celo kako deko čez dovoljeni dve kili, morda je bil zraven kak jur z avstrijske strani, kjer je nabiranje ferboten. Ampak prvi gajbici se ne gleda v zobe.