Raje hišo v zrak,
 kot da mu rušijo

BOHINJSKA BISTRICA – Hiška je stisnjena v reber nad Bohinjskim jezerom. To je dom Darka Kuzmiča iz Prekmurja, ki že skoraj 30 let živi na Gorenjskem. »Leta 1983 sem bil izbran za vodjo adaptacije mladinskega doma v Bohinju. Poleg doma je bilo zadaj postavljenih še 11 bungalovov, zgrajenih leta 1965. Takrat so mi rekli, da lahko tukaj ostanem v službi, le en bungalov si moram izbrati in si ga sam urediti za bivanje,« začne pripoved Darko. Nato pove, da je vzel hišico, ki je imela navijačeno hišno številko, saj je v njej včasih prebival direktor mladinskega doma. »Pojasnili so mi, da je stavba legalna, brez obremenitev. Leta 1992 sem vplačal tako imenovani Jazbinškov depozit, ki je bil namenjen tistim, ki niso imeli urejenih papirjev o gradnji, za vsak primer, saj nisem bil popolnoma prepričan, ali je moja hišica z vsemi papirji, in sem si rekel, da bodo odgovorni iz države in Triglavskega narodnega parka že vedeli, kako in kaj. Vplačal sem ta prekleti depozit, in takrat se je začela moja kalvarija.«

Belo je postalo črno

Po tistem ga je enkrat ali dvakrat obiskal inšpektor narodnega parka in za njim še gradbeni inšpektor, zapisali so nekaj v zapisnik in Darko je imel mir. »Ko je bil sprejet novi zakon o TNP (leta 2003, op. p.), se je pa začela norišnica!« pravi Prekmurec. Najprej so Kuzmiča klicali iz inšpektorata, naj jim dostavi svojo zgodbo o nastanku objekta na naslovu Ribčev Laz 63 in vso ustrezno dokumentacijo. »Po dopisu, ki sem jim ga poslal, je sledilo pismo, da se mora objekt takoj porušiti.« Toda: hišico je leta 1965 za svoje potrebe postavila država za svoj mladinski dom in za objekt pridobila tudi popolno dokumentirano legalizacijo po takrat veljavni zakonodaji. »Sploh je pa pravno jasno, da so objekti, zgrajeni v TNP pred letom 1967, legalni in brez obremenitev. Država danes sama sebe negira. Kam naj grem? Ko je bil inšpektor zadnjič pri meni in je objekt oblepil s trakom, ker naj bi bil črna gradnja, mi je še dejal: 'Kako se ti bo posvetilo, ko ti bomo izklopili elektriko!' Ali je to odnos uradne osebe do državljana, ki je bil vse svoje življenje pošten in delaven ter nikoli ni naredil niti prometnega prekrška? In še to je dejal, da če ne bi vplačal depozita, me ne bi uvrstili na seznam črnograditeljev. Grozljivo! Ker sem hotel biti pošten, sem zdaj pred tem, da grem lahko samo še pod sosednjo smreko ali kaj? Drugam tako ali tako ne morem.« Inšpektor je držal grozilno obljubo: Darku so včeraj že izklopili elektriko, sam pravi, da bo v nekaj dneh prišlo pismo z datumom rušenja njegovega edinega doma.

Medtem ko smo pogledovali proti sosednji hišici, ki se je že vdajala navalu rušiteljev po zakonu, smo izvedeli, da so 11 bungalovov leta 1965 pripeljali iz Moravskih Toplic: »To so bile že rabljene hišice. Vsaka je imela svojo greznico, svoj priklop na elektriko. Izkope je delalo podjetje Gradis Jesenice, električno napeljavo podjetje z Bleda, leta 1985 je podjetje Elmont Bled potegnilo nove električne vode. Zakaj so takrat priklapljali elektriko in obnavljali vodovod, če so vedeli, da so zgradbe črna gradnja? In direktor mladinskega doma je leta 1984 uredil, da sem tukaj dobil stalno prebivališče. Saj ne bi bil toliko nor, da bi se vselil v nelegalno gradnjo!«

Poglejte poslanca!

Kuzmič, ki v hiški živi sam, se prime za glavo: »Ne bom glasno rekel, da bom hišo vrgel v zrak, ampak samo prek mojega trupla bodo lahko rušili zgradbo.« Ker je bil včasih zaposlen v mladinskem domu, še pripomni: »In seveda tisti, ki so v mladinski dom vozili ljubice in pili na moj račun ter se danes skrivajo na položajih, tudi kdo od njih bo šel z mano.« Darko je prepričan: »Državo je lahko sram, kar počne po Bohinju. To ni drugega kot čisto navaden revanšizem. Poglejte poslanca Desusa, ki je imel v dveh tednih urejeno dokumentacijo za legalizacijo gradnje tukaj v Bohinju – ta je bila prej res zgrajena na črno. Drugim pa kar rušijo.« Njegov sosed, star je 89 let, se je dan prej prišel poslovit od svoje hišice, ki stoji poleg Kuzmičeve. Danes jo že rušijo. »Namesto da bi mi pustili par let življenja v miru v zahvalo, ker sem celotno življenje namenil pomoči potrebnim ob raznih nesrečah, pa zdaj tole doživljamo. Bil sem prvi v Posočju po potresu, ko je bilo treba pomagati, vodil sem delovne brigade po bivši državi, tudi pri izvedbi olimpijskih iger v Sarajevu sem pomagal, 10 značk udarnika imam. Nisem pomagal državi, pomagal sem ljudem prek takratnih načinov, kot se je le dalo. Mar je to tak greh, da moram zdaj iz svoje hišice?« Darko se še vpraša: »Ali je tak TNP sploh potreben? In zakaj se je država spravila samo nad Bohinj? Sramota!«

Ali je bil depozit le finta za naivne?

Ko je država leta 1993 sprejela zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in prostora, se ga je prijelo ime črnograditeljski. Mnogi trdijo, da je bil ta zakon le finta države, da je pridobila podrobne podatke o črnograditeljih. Namreč, ti so morali v dokaz, da nameravajo svoje gradnje legalizirati, podati vlogo za odlog prisilne izvršbe in vplačati depozit, ki jim je bil nato skorajda v celoti vrnjen. Čeprav črnograditeljem nihče ni zagotovil, da bodo svoje objekte lahko legalizirali, so mnogi oddali podatke in tako prišli v bazo črnograditeljev. Da pa so nekateri vedeli, da gre za državno pridobivanje podatkov, pove informacija, da je v Ljubljani takrat depozit in dokumentacijo oddala le ena tretjina črnograditeljev, drugi dve tretjini imata celo zdaj mir pred inšpektorji.