RADENCI – »Kako drugačna in neprepoznavna bi se morala zdeti današnja podoba Radencev in njihovega zdravilišča doktorju Karlu Hennu, če bi se lahko vrnil iz večnosti in bi na travniku, mimo katerega se je peljal davnega leta 1833 ter z njega zaslišal brbotanje vode, za katero se je izkazalo, da je slatinska, zagledal sodobne hotele z velikimi parkirišči pred njimi, termalne bazene z obdajajočimi jih zelenicami in igrišči. Tudi v starejšem delu zdraviliškega kompleksa bi najbrž težko prepoznal predelane stavbe, ki jih je dal sam sezidati, tako na primer nekdanji, po njegovi ženi imenovani Anin (sedaj Radgonski) dom …« Tako se je v uvodni besedi v monografiji Zgodba o Radenski, izdani ob 130-letnici Radenske, navdušen nad napredkom spraševal bližnji rojak, pesnik Kajetan Kovič. Kako bi se šele spraševal zdaj, le petnajst let pozneje, ko se edini vidni »napredek« v nekdanjem sijajnem zdraviliškem parku in njegovih stavbah kaže v nezadržnem propadanju?!
Spomenik najzaslužnejšim?
Večji del parka, nad katerim se je pred osmimi leti silovito znesla še narava, je občina, kolikor je bilo v njeni moči, s pomočjo botrov, ki so zasadili drevesa – med njimi je bil tudi Boris Pahor – deloma obnovila. Zato pa so edinstvenemu stavbnemu fondu iz Hennovih in pozneje Šarićevih časov kot tudi pozneje odprtemu kopališču s športnimi napravami, igrišču za golf itn. lastniki na papirju, od države ter njenih agencij in uradov navzdol, ki se za svoj prav z dediči pravdajo že dolgo vrsto let, obrnili hrbet. Nikomur v resnici ni mar, pa naj zatrjujejo, kar hočejo, da bo v trenutku, ko bo na najvišji stopnji izrečena razsodba, kakršna koli že bo, dragocena historična stavbna dediščina zdravilišča Radenci že zapravljena. Za vedno izgubljena.
Kazanje s prstom enih na druge, ko gre za odgovornost, ne samo za materialno škodo, je nedopustno in, čeprav menda ves čas v službi zakonitosti, spričo že zdaj vidnih posledic v resnici hudodelsko. Kot da bi se zdravniki tako dolgo prerekali ob pacientovi postelji, da bi jim nesrečnež medtem umrl. Potem pa bi mu zadovoljni predpisali učinkovito zdravljenje. Država, ki da kaj nase, bi morala najti pot, da bi tovrstne pravde postale prednostne in časovno omejene. Preden pred očmi zgroženih »svojcev«, če že niso, izdihne še več »pacientov«, kot so Meinlova graščina v Črncih, Riklijeva vila na Bledu ali Bellevue nad Tivolijem. Da o neštetih tovarnah, delavnicah, mlinih in drugih spomenikih nacionalne tehnične dediščine niti ne izgubljamo besed. Morda bi kazalo, v spomin in opomin, postaviti sredi parka, še vedno označenega za spomenik oblikovane narave!, obelisk ali vsaj spominsko ploščo – kakršne si postavljajo ponosni graditelji – z imeni vseh najzaslužnejših agencij in uradov ter v njih sedečih dobro plačanih borcev za zmago pravice za vsako ceno. Saj na nekdanji sijaj Radencev že zdaj spominjajo samo še stare fotografije!
Bilo je nekoč
Podpisani imam lepe spomine na nekdanje Radence. Tako smo z eno besedo rekli celoti z naseljem, zdraviliščem in polnilnicami mineralne vode, ki bi zaradi spopada interesov posameznikov in skupin najbrž tudi propadle, če jih ne bi, vsi zadovoljni in ponosni (!), prodali – in zdaj češkim lastnikom prinašajo velike dobičke?! Otroštvo in nato precejšen del življenja sem preživel v bližnji Radgoni. Radenci so mi pri srcu že dobrih 60 let. Še vedno mi je živo v spominu, kako sem še z babico hodil na kopanje v kovinske kadi v Terapiji in kako smo potem šli počivat ter na požirek mlačne slatine v značilnih ploščatih kozarcih v stekleno pitno dvorano z ležalniki. Takrat se je temu imenitnemu paviljonu z bizarno zbirko epruvet z odpravljenimi žolčnimi in ledvičnimi kamni, a tudi prizorišču razstav in prireditev, še reklo Zdravilni, še prej pa Vilma vrelec. Otroci smo poleti vsak teden na kolesa naložili pletenke in ob tej dvorani ali pri steklenem paviljonu, kjer se je skozi stekleno streho videlo delavke in slišalo rožljanje steklenic na tekočem traku globoko spodaj, iz pipe brezplačno natočili slatino. Poleti smo se seveda kopali in sončili ob bazenu, igrali mini golf in kdaj posedeli na terasi (pred leti pogorele opuščene) kavarne …
Skratka, v Radencih sem bil več stokrat. Tudi s svojimi otroki in vnuki, pogosto s prijatelji, ki sem jim ponosno razkazoval lepote sijajnega parka, slikovito arhitekturo prvotnih stavb v zdravilišču, ki smo ga dojemali kot celoto. In je v glavnem tudi bila, dokler je niso začeli razjedati interesi posameznikov in skupin. Ničkolikokrat smo skočili še na Kapelo, v Veržej, Babičev mlin, čez Muro …
Danes pa …
Pred kratkim sem se kot gost Savinega hotela z grozo zavedel, da praktično ničesar od tega, po čemer so Radenci sloveli daleč naokoli, ni več. Še huje, tisto, kar je še, na očeh vseh, tudi tujih gostov, neusmiljeno propada. Skozi razbita okna in strehe Radgonskega, Kapelskega, Prekmurskega … doma vdira voda, stene prekriva mah, iz balkonov in žlebov rastejo leske in breze. Prvo teniško igrišče v tem koncu prerašča plevel. Najbolj opustošena je pivska hala, nekdanji Zdravilni vrelec: notranjost spominja na podivjan tropski vrt. Ko se bo sesula, jo bodo morali odstraniti, da ne bo še kakšne nesreče in da ne bo še bolj kazila videza kar se hotelske ponudbe tiče dokaj urejenega dela zdravilišča. Videl sem tuje goste, ki so kukali skozi preperele zavese in se zgroženo spogledovali …
To je seveda samo ena, navzven vidna plat celotne zgodbe propadanja in uničevanja, ki se vleče že od povojne nacionalizacije. Do osamosvojitve je vse skupaj (vsaj na videz) še kar delovalo, zadnja desetletja pa so usodna predvsem za dele brez nespornega lastnika. Medtem objavljeni članki o neskončni pravdi z dediči zdravnika Anteja Šarića ne obetajo skorajšnje rešitve. Pravzaprav sploh ne rešitve – niti ne po načelu Kjer se prepirata dva … – ne glede na končnega »zmagovalca«.
V občini so nekaj let po uničujočem neurju sicer zbrali precej dobre volje, a premalo denarja, da bi park, kakršnega kažejo stare fotografije, temeljiteje obnovili. Po županovih besedah ima Občina Radenci v tej tragediji, čeprav se odigrava na njenem ozemlju, bolj ko ne stransko vlogo. Odločilni igralci so drugod: v raznih ljubljanskih uradih in skladih. Razgledi z njihovih oken so očitno uprti v neko drugo (čigavo?) svetlo prihodnost. Če so tako zlahka prodali vrelce in tehnologijo ter z njo neprecenljivo naravno dediščino, ni pričakovati, da bi jih skrbela kulturna dediščina, ki je večina odločujočih najbrž še ni videla od blizu.
Usodna ravnodušnost
Bržkone si ob tem dogajanju zadovoljno manejo roke samo v odvetniških pisarnah, ki zavlačujejo postopke, da bi iztržile še več. Nikomur ni zares mar, da zaradi neurejenega statusa nepopravljivo propada delo številnih generacij. Preračunljivo se muza morda le kdo, ki ob strani čaka, da bo pogorišče, ko bodo že vsi dvignili roke od njega, na prodaj za nekaj drobiža.
Sentimentalnost, nostalgija, nerazumevanje …?! Najbrž je tudi tega nekaj, toda s prostim očesom vidna dejstva niso privid. Kažejo, da za kakovostno obnovo negotovi usodi prepuščenega zdraviliškega kompleksa ni več pravih možnosti. Dalo pa bi se še ohraniti in oživiti nekaj slikovitih kotičkov, da bi spominjali na sijaj in ugled nekdanjega zdravilišča. Za zgled ni treba daleč: onstran Mure so Avstrijci v slabših razmerah, kot jih ponuja kakovost radenske mineralne vode, naredili verigo zgodb o uspehu. Večini tistih, ki se do zadnjega zavzemajo za zmago pravice, se najbrž niti ne sanja, da so bili Radenci nekoč liferant na kraljevi dvor in v Vatikan, nato turistični paradni konj v obeh Jugoslavijah ter zdravilišče za srčne, ledvične in žolčne bolezni evropske veljave, da se ponašajo z nič koliko mednarodnimi priznanji... Bojim se, da je tudi velik del te dokumentacije izgubljen. Muzej s pričevanji o dobrem stoletju rasti in uspehov Radenske je zaradi nevarnosti za morebitne obiskovalce zaprt, večina predmetov pa shranjenih v murskosoboškem muzeju. Tam jih vsaj ne razjeda vlaga, a kdo ve, ali se bo to »dokazno gradivo« še kdaj vrnilo?
