Mariborski radarji – trideset stacionarnih so posadili ob štirinajst semaforjev – so že v prvih dveh dneh začopatili 5000 prehitrih šoferjev. Ko je po slabem tednu lova številka dosegla 8000, so se bogaboječi Slovenčki in Slovenčice spuntali; med drugim so na facebooku ustanovili skupino proti novim mestnim radarjem in dva tudi že scvrli. Ogorčeni so, v ozadju nabirke naj bi bila pogodba mestne občine s podjetjem Iskra Sistemi, ki bo za 30 milijonov evrov posodobilo semaforski sistem.
Nepričakovanega gneva ljudske množice se je ustrašil celo sam šerif, pardon, župan. In na hitrico in v slogu svojega vzornika, žabarskega lisjaka Jankovića, spisal oprostilko za polovljene voznike. Tokrat jih ne bo štrafal po črki zakona, le opozorjal bo. Njegova je nad zakonom. Bog dal, bog vzel.
V tednu radarskega masakra me ni bilo na totem koncu, kjer bi kot tujec zagotovo tud' not' padu. Saj se očitno še meščanom ni sanjalo, kaj jim pripravlja njihov voljeni Franc.
S familijo smo bili povabljeni na povsem drug konec, v Istro. Ker so vremenarji za vikend napovedali vrhunec indijanskega poletja, na avtocesti seveda še zdaleč nismo bili edini. Tega nismo niti pričakovali, da bomo od nekdanje cestninske postaje Log do Vrhnike potrebovali slabo uro dobrega živciranja, pa tudi ne. Darsovi veleumi so se odločili v soboto rezati asfalt – le kako, da ob taki vnemi skoraj ničesar ne dokončajo v roku?
Polžjo kolono so po desni veselo prehitevali najbolj naspidirani. Kak radar ali vsaj goloroki prometnik bi bil zato več kot na mestu. Ampak, jasno, ni bilo ne prvega ne drugega.
V podalpski culukafriji pač vsi na veliko privijajo (ali ignorirajo) nenevarne povprečneže, s skrajneži pa si umažejo roke le, če res morajo. Še en svež dokaz: huligan se je na nogometni tekmi visokega tveganja v Mariboru sprehodil po igrišču do tribune z ljubljanskimi navijači in mednje zalučal gorečo baklo. Da bi lahko imel tudi pištolo, to modrim angelom in varnostnikom ni padlo na pamet?!