LJUBLJANA – Primer zdravnika Ivana Radana dobiva nove razsežnosti. Potem ko je dobil 30-dnevni pripor in pristal v UKC Ljubljana na zdravljenju, se je njegov odvetnik Milan Krstić po poročanju Pop TV pritožil na sklep preiskovalne sodnice o priporu. Krstić pravi, da je bil Radan na zaslišanju ob nečloveških obtožbah močno prizadet, sicer pa mora o pritožbi zunajobravnavni senat odločiti v 48 urah.
Hude obtožbe
Novinarji Pop TV pa so medtem pridobili dopisovanje med Radanom in nekaterimi njegovimi sodelavci. V dopisovanju je Radan potožil nad več nepravilnostmi. Gre za hude obtožbe, ki zadevajo ravnanje nadrejenih z medicinskimi sestrami pa tudi z umirajočimi. V sporočilih na primer piše, da je ena od zdravnic mirno odklopila aparat za dihanje in pustila, da se bolnik duši. Ponoči naj bi si medicinske sestre ne upale klicati zdravnikov v dežurno sobo, saj so bile deležne grdih besed, sicer pa naj bi jim zdravniki dajali navodila kar prek telefona.
Zdravnikov brat spregovori ...
Oglasil pa se je tudi njegov brat, ki pravi, da ima vsega dovolj in da je čas, da razkrije bratovo resnico. V studiu Pop TV je povedal, da ima način, na katerega te zadeve prihajajo v javnost, grozljive posledice za brata in vso družino.
In kakšna je resnica? »Resnica je, da je bilo stanje na tem oddelku nevzdržno.« Kot pravi, so bili z razmerami seznanjeni vsi, od čistilke do predsednika republike. »Ivan mi je govoril grozljive stvari, iz službe je prihajal pretresen,« je pripovedoval njegov brat. Meni, da so se dogajale izredno hude zadeve: »Ljudje so trpeli in umirali zaradi zdravniških zdrah, smrt na tistem oddelku je bila daleč od dostojanstvene.« Menda mu je govoril, kako so se pacienti dušili in kako so nadrejeni nadirali sestre.
V zvezi s sobo za paliativno oskrbo pa je povedal, da to ni bila paliativna soba, ampak so to štiri stene z aparaturo, ki je ni znal nihče uporabljati, lajšanja bolečin ni bilo, sestra je prišla vsake toliko časa pogledat, ali je pacient že umrl, je nadaljevala Radan.
Delal tudi po 500 ur na mesec?!
O svojem bratu pa pravi, da njegovo zdravstveno stanje ne more biti predmet javne razprave. V službi je bil po njegovih besedah 150-odstoten, delal je več kot ostali, ostajal je po koncu rednega delovnega časa, dežural, delal tudi po 400 ali 500 ur na mesec. »Tak ne more biti odvisen od ničesar,« meni in dodaja, da njegov brat nikoli ni ubijal pacientov, temveč jim le lajšal bolečine, »kot bi morali delati tudi ostali«.
