LJUBLJANA – Nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal rada hodi lovit ribe. Vsaj tako so njeno izjavo, da rada hodi v hribe (predvidevamo, da so razumeli, da rada hodi v ribe, op. p.), prevedli kolegi pri hrvaški televiziji Nova. Novinarka je Kresalovo napovedala kot izrazito atraktivno in kot verjetno edino osebo iz politike, ki je vpletena v toliko bizarnih afer (od bulmastifov, drog, prehitre vožnje itd.).
Govorim drugače, videti sem drugače
»Govorim drugače, videti sem drugače, drugače mislim, drugačne izkušnje imam, drugačno znanje imam. Kot bi dal rdečo cunjo biku pred oči. Je nenehno vir napadov proti meni.« Tako se v intervjuju opiše Kresalova. Na kaj je mislila, ko je dejala, da je videti drugače, si lahko razlaga vsak po svoje. Sicer pa se je pohvalila tudi s titulami, ki jih je prejela: »Postala sem ‘obraz leta‘, potem še ‘Slovenka leta‘. Jasno mi je bilo, da to ne bo trajalo.« In prav po zadnji prejeti nagradi so se začeli resni napadi nanjo, pravi.
S čim jo je Miro očaral
»To mora biti oseba, ki se vidi, da ve, kaj dela, izobražena, mora biti razgledana, rada imam ljudi, s katerimi imam lahko zanimive intelektualne debate. Miro je vse to in še več. Je človek, ki ima enormno znanje, izkušnje, sposobnosti, je izjemno razgledan in načitan. Z njim se da pogovarjati o vsem.«
O aferi s snifanjem
»V življenju nisem kadila cigaret, nisem vzela ničesar, niti zvitka trave. To vsi moji kolegi in prijatelji vedo. Sem prototip nasprotnika drog,« pove Kresalova. Dodaja, da se, kljub temu da vodi liberalno stranko, ne zavzema za legalizacijo drog.
O bulmastifih in zlorabah
»To, kar se je v povezavi z Baričevičem govorilo v mojem primeru, je samo kolateralna škoda, samo zato, da me lahko politično ubijajo. In ta zgodba se je zgodila en mesec po tem, ko sem postala Slovenka leta. Bila je podprta z obilico politično volje in je zato potekala praktično vse leto. Je bila zelo mučna, me je pa naučila veliko. O naravi ljudi in politike. Tudi o naravi medijev.«
Upoštevano računsko sodišče jo je »nategnilo«
O najemu stavbe NPU na Dimičevi ulici v Ljubljani pove, da je to zadeva, ki se je eno leto ni nihče dotaknil: »Takrat je naenkrat to postalo sporno. In od takrat naprej jaz nenehno pojasnjujem, kaj se je zgodilo. Bistveno pri vsem je, da smo v tem postopku ravnali v skladu z mnenjem, ki smo ga dobili z računskega sodišča in v skladu z mnenjem ministrstva za finance. Od tod tudi naše presenečenje, ko na koncu ista inštitucija ugotovi, da nismo ravnali prav.«
