»Rad bi le mir pred to bando«

CELJE – Mineva 20 let od dogodka, ki je temeljito spremenil življenje Ladislava Perčiča iz Celja. Rodil se je v Ljubljani, družino pa si je ustvaril v Celju in leta 1963, po Titovem govoru v Splitu, začel svoj posel, črkoslikarstvo. Vse do leta 1995 je bilo njegovo življenje običajno, saj je imel obrt v hiši na Linhartovi 18 v Celju, kjer je bilo osem najemnikov, med njimi dva obrtnika. Tam je deloval od leta 1977, ko je dobil delavnico v najem za nedoločen čas. »Imel sem stranke in delo. Kar ni bilo narejeno podnevi, sem – če je bilo treba – naredil ponoči,« se spominja preteklosti mojster, ki ima še danes neverjetno mirno in natančno roko črkoslikarja, torej človeka, ki je delal in postavljal table za samopostrežne in druge trgovine.

Vse se je spremenilo 9. oktobra 1995, ko so ga brez sodnega naloga čez noč vrgli iz najetih prostorov. Nekateri najemniki, ki so bili v stavbi, so po tem, ko je postalo jasno, da bo z denacionalizacijo stavba dobila novega lastnika, odšli sami. On pa je vztrajal, saj se z denacionalizacijo razmere zanj ne bi smele spremeniti. »Dva dni pred tem so zamenjali ključavnico na moji delavnici. Potem pa so prišli noter in vse razbili ter uničili,« se Ladislav Perčič spominja tistega oktobrskega dne: »Drugi dan nisem imel nič več.« Stvari iz delavnice so odpeljali k njegovi hčerki na dvorišče. Kot črkoslikar, razloži, ki ima po navadi samo čopičev več kot 100, je ostal brez vsega: brez prostora, orodja in možnosti za delo.

Deložiran po napaki

Takrat je začel svoj boj za pravico, da bi dokazal krivico, ki se mu je zgodila in ki je povezana z denacionalizacijo stavbe na Linhartovi 18. V 20 letih je dvakrat gladovno stavkal, protestiral pred državnim zborom, opozarjal na nepravilnosti v izložbi svoje nekdanje delavnice, pisal domala vsem uradnim ustanovam in jih obiskoval ter dokazoval nepravilnosti … in bil vpleten v vrsto sodnih postopkov, ki jih je sprožil sam ali so jih drugi proti njemu. Še zdaj je tako, priznava: »Verjetno poteka proti meni kakšnih deset sodnih postopkov.« A še vedno je – kljub občasnim sodbam in sklepom kakšne ustanove, ki mu pritrdijo – brez zadoščenja.

Izvirni greh je, povzame, napaka v postopku denacionalizacije, ki je bila osnova za njegovo deložacijo pred dvema desetletjema in ki ni bila izpeljana v skladu z zakonom. Bistvo zgodbe pa je širše, dodaja Ladislav Perčič: »Zaplenjeni del hiše je bil lastnikom trikrat plačan.« Po dokumentaciji, ki jo je zbral v vseh teh letih, je bila hiša, ki ima kakšnih 450 kvadratnih metrov površin, po drugi svetovni vojni nacionalizirana. Lastnici, edini preživeli sestri Viljemini Bezenšek, so pustili dvosobno stanovanje s kletjo. Leta 1962 naj bi ji celjska občina plačala odškodnino za storjeno krivico oziroma odškodnino od preostanka nacionaliziranega dela, čez dve leti pa ji je kljub plačani odškodnini vrnila še dodatno dvosobno stanovanje s kuhinjo in pritiklinami. Drugič je bila hiša prodana leta 1973, ko jo je občina kupila zaradi predvidenega rušenja, ki pa ni bilo nikoli izvedeno. »Potem je bila stavba, ki je bila pred desetletji že prodana občini, po zakonu o denacionalizaciji vrnjena potomcem prvotnih lastnikov in prodana še tretjič,« razloži Ladislav Perčič.

V 20 letih so mu različne ustanove pritrjevale, tudi sodišča in protikorupcijska komisija. Spet na drugih ravneh pa je tožbe izgubljal, tako da ima izrečeno celo prepoved približevanja hiši na Linhartovi 18. Obsežna dokumentacija, ki jo je zbral, pa ne kaže, da se bo ta papirna vojna – v kateri pa so pred nekaj leti padale tudi odmevne klofute s celjskim županom Bojanom Šrotom – kmalu končala.

»Rad bi le mir pred to bando,« pravi Ladislav Perčič, ko kaže na številne dokumente, s katerimi opozarja na prepletenost državnih ustanov s korupcijo. »Pričakujem zakonito rešitev, da torej institucije delajo v skladu s svojimi zadolžitvami,« pravi sogovornik, ki zaradi razsute delavnice ni mogel več delati, saj so mu jo razbili tri leta pred upokojitvijo. Zato za svoj 60. rojstni dan ni imel polne delovne dobe za upokojitev in je njegova pokojnina tretjino nižja, kot bi bila sicer. A vitalni upokojenec, ki svojega boja ne vidi kot boj z mlini na veter, je odločen: »Ne, niti pod razno ne mislim te zgodbe opustiti. Nadaljeval bom!«