Majhna dežela velikih športnih projektov, to je Slovenija – bila. Nekoč, ko je kot najzahodnejša in najrazvitejša socialistična republika jugoslovanske federacije v svojem glavnem mestu gostila najboljše svetovne mojstre namiznega tenisa, hokeja, gimnastike, umetnostnega drsanja, košarke. Po zlati kolajni naših pod tivolskimi koši se je prirejanje največjih tekmovanj v glavnem končalo. Samostojni Sloveniji je denimo uspelo pripraviti evropsko prvenstvo v rokometu, sicer pa ima postsocialistično obdobje tudi temno plat medalje: teniški center v Domžalah, kolesarsko dirkališče pri Novem mestu in Plečnikov štadion za Bežigradom so le najgrši primeri propadanja športnih objektov/projektov.
Čase samoprispevkov in samoumevnosti, češ, če sami ne bomo zbrali, bo pa krava država pokrila, je pač hudič vzel. Žal nekateri »športni delavci« tega še niso spoznali. Zato smo se osmešili z zimsko univerzijado v Mariboru, zato že slišimo, kako čedalje glasneje škripajo tudi vrata evropskega prvenstva v košarki.
Se bodo čez približno 16 mesecev sploh odprla?
Na Ptuju in v Novem mestu še niso zasadili lopate za novi dvorani (me prav zanima, kdo bo gradil, ko so vsi gradbinci propadli). V Kopru in na Jesenicah še niso pošpohtlali starih sten za prenovo dvoran. Celje in Maribor (!) sta pripravljena vskočiti, seveda ne za vsako ceno, vsekakor pa ne za kotizacijo 720.000 evrov, kakršna je bila dogovorjena med Košarkarsko zvezo Slovenije in lokalnimi prireditelji (in ki v času krize zgleda, kot da bi padla z Marsa). Tudi vlada je dvignila roke, pravi, da treh milijonov in pol, ki jih za promotivne namene zahteva mednarodna zveza, nima in jih tudi ne bo imela.
Čeprav gre za neprimerno odmevnejši in potencialno tudi donosnejši projekt, je zasmrdelo po univerzijadnem scenariju. Odgovorni s KZS sicer zagotavljajo: brez panike, temeljev resda še ni povsod, a evrobasket ne visi v zraku. Direktor projekta ob tem skoraj v isti sapi reče: »Počasi nas bo začel preganjati čas.« Da jih le ne bo povozil.