Gremo po sledi pritožbe naše hrvaške novinarske kolegice Ive Perdec Augustić. Kot smo že poročali, je v času Eurobasketa za vožnjo s taksistom Boštjanom Petanom od hotela v središču Ljubljane do Stožic plačala astronomskih 19,50 evra (spodaj objavljamo fotografijo računa).
Da bi bila mera polna, je njo in njeno prijateljico taksist še nadrl. Vzrok? Zanimalo ju je, zakaj jima je za pot računal trikrat več, kot sta plačali dan prej.
Andrejka Grlić, glavna tržna inšpektorica
Zakonodaja pomanjkljiva, cene neregulirane
Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić pojasnjuje, da v Sloveniji ni instance, ki bi taksistom predpisala najvišjo ceno za njihove storitve. Prav tako nikjer ne piše, kaj bi bila 'nesorazmerna' cena, ki bi lahko bila predmet pritožbe opeharjenega potnika.
Slovenski taksisti tako lahko postavljajo cene, kakršne se jim zljubi. Povedano bolj učeno: cenovna politika taksijev ni regulirana in je prepuščena prostemu trgu. To pomeni, da vam lahko mariborski, celjski, koprski, kranjski in vsi drugi taksisti zaračunajo, kolikor hočejo.
Izjema: Ljubljana
Prestolnica je edino mesto v Sloveniji, kjer so občinski velmožje sprejeli odlok o avtotaksi prevozih z najvišjo tarifo, ki jo lahko taksist zahteva od potnikov.
Startnina v Ljubljani lahko znaša največ dva evra, prevožen kilometer je po evro in pol, čakalna ura pa 20 evrov. Kdor je plačal več, lahko pritožbo naslovi na občinski inšpektorat. Seveda morate za to imeti račun, ki bo dokazoval upravičenost vašega zahtevka.
Nekateri ljubljanski taksisti so sicer že takoj napovedali, da odloka ne bodo spoštovali. Petan (na fotografiji) je eden od njih. »No, po vseh prispevkih v medijih me lahko kličete kar oderuh,« je povedal našemu novinarju in hitel pojasnjevati, da je taksi pač luksuzna storitev.
Tudi njegovo znanje treh tujih jezikov (ob angleščini in nemščini govori še rusko) stane, pravi, hkrati pa očita konkurenci, da vozi brez licenc, z izklopljenimi taksimetri in v tehnično pomanjkljivih vozilih.
Bogomira Skvarča Jesenšek, MOL
Državni inšpektorji preverjajo le nameščenost cenikov
Kaj pa državni tržni inšpektorat, ki bi moral imeti nadzor nad prakso taksistov? Ta je pristojen le za »nadzor označenosti cen (cenikov). Taksist mora imeti vse storitve, ki jih zaračunava, označene v ceniku na vidnem mestu v vozilu,« pojasnjuje Grlićeva.
Po domače to pomeni: če se taksistu, ki bi vas, denimo, peljal na tekmo v mariborski Ljudski vrt, zljubi, lahko na armaturno ploščo obesi listek, na katerem piše, da prevožen kilometer pri njem velja 1000 evrov. In toliko boste morali plačati. Kot razkrivamo, vam niti pritožba ne bo kaj dosti pomagala.
»Pritožbe niso smiselne«
Področje neprimernega odnosa voznika taksija do potnika je namreč še večji divji zahod. Če vas voznik nadere ali pa z vami želi fizično obračunati, pozabite na inšpektorje. Pomaga vam lahko le policija, če boste s taksistom želeli počakati nanjo, ali pa pritožba podjetju, za katero dela taksist.
Grlićeva odkrito priznava: »Če je taksist, ki se neprimerno obnaša, tudi lastnik ali direktor podjetja, pritožba tako in tako ni smiselna.«
|