Redbul, razvpito poživilo v tekoči obliki, me ne (z)gane preveč. Parkrat sem se s pomočjo pijače, zame osladno odbijajočega okusa, sicer poskušal pretolči skozi noč, vendar – takšne so pač moje izkušnje – v mehurčke odeti kofein, tavrin in druge snovi niso dvignili ne duha ne telesa. Kvečjemu dotolkli. No, morda bi moral gazirani zvarek obogatiti s kakim litrom vodke, kot to menda počne mladina, ki bi rada bila (nado)budna. Kaj šele, da bi od redbula dobil krila, s katerimi zaprhutajo risani liki v reklami.
Berem, da so se v Združenih državah Amerike spravili nad proizvajalca zaradi takšnih oglasov. Pili so in pili, perutničk pa od nikoder. Res, neverjetno! To, da niso odfrčali kot Ikar, mislim. Ali vsaj kot prostipadalec Felix Baumgartner.
Ampak Amerika je tudi dežela (zadnje) priložnosti, zato so pivci tožili proizvajalca, češ da je risanka s krili laž, ki nima znanstvene osnove. In zdaj bodo vsi, ki so v zadnjih 12 letih pili eliksir avstrijskega izvora, lahko terjali odškodnino; skupna masa za ameriški trg je 13 milijonov dolarjev.
Če prav razumem, sam kot državljan Slovenije ne morem zahtevati denarja, ampak odkar vem za tole z redbulom, na naših tv-postajah gledam reklame in – štejem milijone.
Na primer: zgolj kapljica superčistila odpravi vso nesnago s posode do kristalnega sijaja. Laž: v resnici ostanke hrane s pekača zdrgnem le s pomočjo žice. Belim si zobe s pastami, ki jih priporočajo igralci v belih haljah – vsak dan so bolj rumeni. Goltam tablete, ki kobajagi hipno preženejo prehlad ali virozo, v resnici pa vsakič, ko se me loti, pošmrkam za cel pakeljček ali dva papirnatih robčkov. Namažem se proti gubicam na obrazu, a me le oči pečejo, brazdice pa se poglabljajo in poglabljajo. Da ne naštevam vseh praznih obljub. Oglasov, pardon, nategov je več kot dovolj, da poceni obogatim.
Le še dobrega odvetnika, se pravi pošteno pokvarjenega, potrebujem. In ameriško pravosodje.
