Pustolovski kartograf vesolja

Slovenski fizik Anže Slosar je imel resen namen, da bo svoji domači mački naučil šteti. Iz kartona je izdelal posebno napravo in ju s pomočjo hrane poskušal pripraviti, da bi razumno razločili števila. »A ni uspelo, samo mijavkale so in me debelo gledale,« je opisal propadel poskus. Ni šlo le za trenutno muho, mačkonki z imenoma Bumbarija Medolin in Jodovina Piškur sta namreč soavtorici strokovnih člankov s področja kozmologije, zato bi se skoraj spodobilo, da bi znali tudi kaj prešteti.

Neučljivi muci

Mačja zgodba se je napletla, ko je skupaj s petimi sodelavci pisal strokovni članek, ki je na koncu naenkrat imel cel kup soavtorjev, »vsak, ki je popravljal vejice in zapravljal moj čas, je hotel biti naveden«. Zato je dodal še mlečnosnedni gospe Medolin in Piškur, saj »sta me manj ovirali kot marsikdo drug na tisti listi in bili včasih prava inspiracija«.

Slosar je po koncu bežigrajske gimnazije odšel na študij fizike na Cambridge, kjer je končal še podiplomski študij kozmologije, vede o vesolju kot celoti. Njegov doktorat se je osredotočil na prasevanje, ki je nastalo kmalu po velikem poku. Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je Maja Bovcon, takrat še njegovo dekle iz srednje šole, zdaj že žena, študirala na filozofski fakulteti, sam pa je postal raziskovalec na fakulteti za matematiko in fiziko.

Kalifornijske sanje

Znanstvena konferenca v San Franciscu, na katero je šel povsem slučajno, da bi srečal prijatelja, s katerim sta v Angliji skupaj delala doktorat, ga je ponesla čez ocean. Na prvi pogled se je zaljubil v Kalifornijo in sklenil, da bi rad vsaj nekaj časa preživel na zahodni obali ZDA. Iz njegovih ust je slišati zelo preprosto, kot da bi šel po štruco kruha, ampak resnično je dobil eno od dveh prostih mest na centru za kozmološko fiziko, ki ga je ustanovil fizik George Smooth. Ta je 2006. dobil Nobelovo nagrado za natančne meritve prasevanja, njen denarni del pa namenil za znanost in tako je nastal center v Berkeleyju. Iskali so dva postdoktorska raziskovalca, ko je na vrata potrkal Slosar.

Ker sta bila že naveličana študentskega vzdušja univerzitetnih mest, se je namesto v Berkeley, kjer je sedež kalifornijske univerze, naselil v bližnji Oakland, ki sicer velja za drugo najbolj nevarno mesto v ZDA. »Bolj ali manj se med sabo spopadajo le lokalne tolpe, druge pustijo na miru,« je zmignil z rameni ob ne ravno zglednem slovesu mesta. Svetovna finančna kriza je hitro premešala tudi njune kalifornijske sanje. »Vsem je bilo jasno, da bo precej manj denarja za znanost in da bo vse manj služb, zato je bil čas, da poiščem kaj dolgoročnega,« je pojasnil, zakaj se je kljub petletni pogodbi že po dveh letih začel ozirati naokoli.

Meri temno energijo

Pa tudi zaliva se je počasi naveličal. »Sploh ni letnih časov, pol leta je ista temperature, ni pomladi, ne zime, ni nič.« Poleg tega so v San Franciscu in okolici ljudje obsedeni z naravo, sam zase pa pravi, da je bolj mestni tip, ki ima galerije in restavracije raje od naravnih parkov. Tako je padla odločitev, da odideta na vzhod, proti New Yorku – odprla sta vodnik cestnih izletov po ZDA, med enajstimi potmi izbrala tisto z imenom Osamljena, ter nato dva tedna potovala in raziskovala državo.

Službo je dobil v laboratoriju Brookhaven National Laboratory na Long Islandu, dobro uro vožnje iz New Yorka, kjer se ukvarja z meritvami temne energije. »Gre za zanimiv sestavni del vesolja, eno najpresenetljivejših odkritij zadnjih 20 let, saj naj bi bila kriva za pospešeno širjenje vesolja, hkrati pa še nihče ne ve, kaj točno je. Ampak merimo pa jo,« se hudomušno nasmehne. V enem od svojih strokovnih člankov je (seveda skupaj z Medolinovo in Piškurjevo) zapisal, da odkrivajo strukturo oddaljenega vesolja, ki je prej ni še nihče videl, zato se včasih počuti kot pustolovski kartograf iz srednjega veka.