Pusta je konec, slapovi pa še grmijo

Pogled na Drežnico je očarljiv v vseh letnih časih, še posebno poleti, ko kraje pod Krnom zasedejo jadralni padalci, planinci in drugi. Ko po številnih ovinkih in lepo urejeni cesti iz Kobarida prispemo v naročje gora, se pogled najprej upre na župnijsko cerkev Srca Jezusovega, ki je na vzpetini nad vasjo. Prvotno je bila na tem kraju cerkvica sv. Jurija. Bila je slabo grajena, zato so jo leta 1911 porušili, ko se je začela zidava nove cerkve. Gradnjo so nadaljevali z veliko vnemo in zagnanim delom domačinov, tako da je bila blagoslovljena že za božič 1912, čeprav še ni bila povsem dokončana. Dela je prekinilo divjanje prve svetovne vojne. Vaščane so izselili, drežniške vasi pa je zasedlo italijansko vojaštvo. Kljub neposredni bližini frontne črte cerkev med vojno ni bila poškodovana. Po prvi vojni so dela nadaljevali, šele leta 1986 pa so dokončali zvonik, ki je zdaj visok 52 metrov. Leta 2011, tik pred praznovanjem stoletnice cerkve, so zunanjščino popolnoma obnovili. Vredno si je ogledati tudi najstarejši sakralni objekt na tem območju. To je z zanimivimi freskami poslikana cerkev sv. Justa v Koseču, ki je bila zgrajena v 13. stoletju.

Drežniška koza

O grozotah prve svetovne vojne priča vedno odprta zasebna zbirka Botognice, ljubitelji umetnosti pa se lahko podate na sprehod od Drežnice do Koseča, kjer so ob poti razstavljena dela umetniških delavnic Lepota v lesu in kamnu.

Območje je bogato z vodami, ki se zbirajo v gorah Krnskega pogorja ter se spuščajo čez prepadne stene in skozi soteske proti Soči. Narava je tu ustvarila številne slapove in korita. Le deset minut hoda iz Drežnice sta čudovita slapova Sopota in Krampež. Tudi Koseška korita se ponašajo s številnimi slapovi, iz Magozda pa je le kratek sprehod do Kozjaka, bisera med slapovi. Vredno si je ogledati še slap Curk nad Drežniškimi Ravnami, do katerega vodi z jeklenico zavarovana steza, in snežno jamo ob poti na Krasji vrh.

Saj poznate tisto otroško pesem: Cin cin cin Drežnica, kje so kozice … Da, drežniška koza je edina priznana avtohtona slovenska pasma koze. Skupaj z ovčerejo predstavljata glavnino reje živali v drežniških vaseh. Ponosne živali, po navadi črne, včasih pa tudi srnaste barve, se v tropih pasejo na pobočjih Krasjega vrha, obiskovalec pa si jih lahko ogleda tudi v ogradah nad Drežnico in Drežniškimi Ravnami. Pasma je zelo trdoživa in sposobna preživeti najtežje razmere v gorah. Nekateri rejci iz njenega mleka pridelujejo kozji sir.

Življenje v teh krajih ni bilo nikoli lahko in udobno, kar se kaže tudi v lokalni kulinariki. Med številnimi krajevnimi jedmi izstopajo drežniški štruklji, ki jih v različicah in pod različnimi imeni poznajo domala vsi okoliški kraji. Štruklji so sladica, ki so jo včasih pripravljali le ob največjih praznikih. Gre za pest velike žepke iz vlečenega testa, napolnjene z nadevom iz orehov in rozin ter prelite s stopljenim maslom in drobtinami. Ta že dodobra poznana kulinarična posebnost vse bolj postaja zaščitni znak kobariške kulinarike.

Drežniški pust, pri katerem sodelujejo le neporočeni fantje, spada med bolj znana pustovanja v Sloveniji. Gre za starosvetno pustovanje poganskega izvora. Lesene maske izdelujejo fantje sami, s tem pa prenašajo živo kulturno dediščino iz roda v rod. Ta lepi in ta grdi, ki na pustno soboto privabijo domačine in številne obiskovalce, s še številnimi drugimi liki tvorijo sprevod, ki prebivalcem nosi srečo in veselje. Ta lepi obiščejo vse hiše v vasi ter s plesom in glasbo voščijo, v zameno pa jih domačini obdarijo z dobrotami in denarjem. Najrazličnejše druge maškare medtem skrbijo, da na vasi ni dolgčas. Najznačilnejše maske drežniškega pustovanja, ta grdi, preganjajo otroke in jih posipajo s pepelom.