Pust gre danes k hudiču. Nekje ga bodo zažgali, na mostu na Kostanjevici na Krki mu bodo podkurili in ga vrgli v ledeno mrzlo reko. Letos niti glasnim kurentom ni uspelo pregnati zime, ki prav te dni kaže bele zobe. No, 52-letna vrtnarka Silva Klinc iz Zabovcev pri Ptuju pa si je oddahnila. »Oh, moja kurentija se začne že tam konec oktobra.« Takrat vzame v roke štrikarske igle in okoli kazalca napelje rdečo ali zeleno volneno nit in igle zaplešejo.
Del tradicionalne oprave kurenta so tudi rdeče ali zelene dokolenke z značilnimi kroglicami
Takih človek res ne sreča povsod. Na videz delujejo grobo, starinsko, iz nekega drugega časa, kot kurenti. A v izdelavo kurentovih dokolenk je treba vložiti presenetljivo veliko časa. »Za en par porabim 12 ur,« pove Silva Klinc, ki slepo štrika, obrača igle, medtem ko se pogovarjava. »Zamudno je. Pri vsaki kroglici iz ene zanke ustvarim pet vozlov, obračam igle ... tega ne more noben stroj.«
Silva na leto splete od 20 do 25 parov, kurenti jih odkupijo za 28 evrov, kar pomeni, da na uro zasluži dobra dva evra. A Silva poudarja, da nogavice plete bolj iz veselja. Včasih ji pomaga hči Julija, ki ji je kurentija prav tako zlezla pod kožo.
In zakaj zelene in rdeče?
Tradicija veleva, da imajo kurenti iz vasi Markovci rdeče dokolenke, medtem ko so si v sosednjih Zabovcih nataknejo zelene. Včasih, ko je bila kurentija bolj živahna, na trenutke tudi divjaška, so se med seboj ločevali le po barvi nogavic.
