Družbeno tkivo je zanimiv organizem, ki se, hote ali nehote, ravna po določenih zakonitostih. Te so predvidljive in dovzetne za manipulacije. Človek kot biološko bitje je odvisen od lastne razlage sveta, ki služi kot sidrišče njegove samozavesti, samopodobe in splošnega dojemanja sveta. Ta se v veliki meri gradi tudi na podlagi odziva okolice in privzgojenih vzorcih. Z razvijanjem te misli bi sklepali, da je pričujoča vitalnost našega družbenega okolja odsev naših notranjih svetov. Znašli smo se v alarmantnem stanju, saj smo čedalje pogosteje priča skrajnim odzivom, ki niso več izključno politično oziroma medijsko sproženi. Smo v fazi pogroma, ko se na vsak zunanji impulz odzovemo krčevito kot razdraženo tkivo. Tako se je pred časom tolklo po novinarjih, pred tem po zdravnikih, zdaj pa po kulturnikih in drugih privilegirancih, ki so se dokopali do kadrovskih stanovanj. Vsem je jasno, da v številnih primerih dodeljevanja teh stanovanj smrdi iz vseh odprtin, vendar kljub temu ne velja posploševati. Kamenjanje na slepo in stigmatiziranje vseh povprek sta ksenofobni dejanji.
Odkar je bilo zaradi političnega prerivanja posajeno seme nestrpnega spoznanja, da so kulturniki brez izjeme zajedavci države, je povsem varno in celo zaželeno, da se jih deklasira in onemogoči. Sočasno usiha zanimanje za njihove uspehe, odzivnost na umetniške projekte pa je malone omejena na ozek krog interesnih skupin. Prav zaradi prekinjene prekrvavitve in vztrajnega trohnenja lastne osebnostne krajine smo se znašli v kolektivnem stanju otopelosti. Slehernik seveda ne premore tega uvida, ker je prezaposlen in zaslepljen s populizmi, ki zapolnjujejo praznine izgubljene kulturne identitete. Namesto zavesti lastne vrednosti, osebne rasti in ponosa na svoj izvor smo posamezniki ujeti v uvoženih vzorcih odvisnosti, v zabavni glasbi, facebooku, monokomedijah, odtenkih sive, rumenem tisku in hitri prehrani. Ne zavedamo se, da je slepo udrihanje po kulturi v resnici sekanje lastnih udov. Podobno kot si v kletki ujete papige v stiski do smrti pulijo perje. Razlika je le v tem, da se papiga zaveda, da je v kletki. Predvsem pa so to dejanja, ki so v interesu resnično privilegiranih skupin, ki jim niti na kraj pameti ne pade, da bi živele v zgolj 80 kvadratov velikem stanovanju.
