ZGORNJA POLSKAVA – Zgodba v slogu najbolj napetih hollywoodskih scenarijev se začne leta 1997 z oglasom v Nedeljskem dnevniku. »Bila sem vdova, zato sem se javila na oglas in spoznala Viktorja. Ta je 13 let starejši od mene. Od takrat dalje se je zame začel pekel na zemlji. Od laganja do varanja in goljufanja. Vse to sem morala pretrpeti. Šele pozneje, ko sva že bila par, sem izvedela, da je poročen in da ima v Nemčiji ženo, tudi Slovenko, ki živi in dela v Fürthu. Hotel je sedeti na dveh stolčkih, a so se njegove sanje naposled razblinile,« je življenjsko zgodbo začela razlagati 65-letna Nežika Jana Rakuša. Da je spoznala Viktorja Ozimiča, invalidska upokojenka obžaluje še danes.
V varno hišo
Nežika Jana Rakuša je dobrih 30 let delala v Kolinski. Tam so imeli dobre, za slovenske razmere po osamosvojitvi celo odlične plače. Ker je živela skromno v lastnem stanovanju sredi Ljubljane, je dala na stran zajeten kupček denarja. Vse dokler se ni po moževi smrti zaljubila. »Nekega dne je Viktor v moje stanovanje v Ljubljani vselil svojega sina, ta je s seboj pripeljal partnerico. Odstopila sem jima dnevno sobo, obdržala sem spalnico, medtem ko smo imeli kopalnico in kuhinjo v souporabi. Danes vem, da je bil to vse le manever, da me izselijo iz stanovanja. Zadeva je šla celo tako daleč, da sem morala v varno hišo, saj v mojem stanovanju ni bilo več prostora zame,« je tragično zgodbo nadaljevala Nežika Jana.
Izpuljeni lasje
A to še zdaleč ni bil vrh ledene gore. Kaj vse je morala ženska pretrpeti v devetnajstih letih t. i. prijateljevanja z Viktorjem Ozimičem, se verjetno ne da opisati v enem prispevku. Nežika iz spalnice svojega stanovanja na Zgornji Polskavi, kamor se je zatekla na varno pred nasilnežem, prinese vrečko in iz nje začne na mizo dajati stvari: »To so dokazi. Podcenjeval me je in zmerjal, vlačil za lase, jih pulil in me potem odpeljal v Nemčijo, da bi me tam toliko pozdravili, da bi lasje zrasli nazaj. Ne lažem, to je bila ena sama velika groza. Poglejte to sliko. S pendrekom mi je najprej presekal glavo, nato pa lase, ki so se sprijeli s krvjo, doma odrezal sam. Poglejte, kako nesimetrično so porezani na levi in desni strani glave.«
V njunem turbulentnem odnosu je bilo precej situacij, ki bi jih morali rešiti možje postave, a se Nežika spominja, da so posredovali le dvakrat. Enkrat je zadeva celo romala na sodišče, saj jo je Viktor najprej tako hudo pretepel, da ni mogla vstati s postelje, nekaj tednov zatem pa nanjo streljal še s pištolo: »Sedela sva za mizo. Več kot tri ure je repetiral pištolo in streljal mimo mene. Zadevo sem prijavila policiji, a sem si na sodišču potem premislila in zadevo umaknila. Nisva še niti zapustila stavbe sodišča, ko me je na stopnišču spet napadel.«
Prepoved približevanja
Zakaj mu je slepo verjela in nasilju ni naredila konca že prej? »Nikoli nisem bila dovolj močna za ta korak. Sicer že sedem let živim tukaj na Polskavi, a sem šele decembra lani dokončno prekinila vse stike. Morala sem celo tako daleč, da sem prek odvetnika dosegla, da se mu izreče prepoved približevanja, saj sem vedela, da drugače ne bom imela miru,« razložil Nežika in se obrne proti terasi pred večstanovanjsko hišo: »Tam je več ur sedel v avtomobilu in čakal. Tudi sosed mi je že poročal, da me je Viktor iskal.«
A ni bilo samo fizično nasilje tisto, ki je Nežiko Jano Rakuša gnalo k temu, da pretrga vse stike z Viktorjem Ozimičem. Nekdanja zaročenca imata še nerešene finančne posle. Ko sta se spoznala prek oglasa, je imela pridna delavka iz Kolinske na strani toliko denarja, da si je leta 2004 kupila vikend v Laporju. Sanjala je, da bo po invalidski upokojitvi zaživela tam, na podeželju. Vse dokler je Viktor ni premamil s ponudbo, naj od njega kupi stanovanje v Slovenskih Konjicah.
Sedem
let nesreče
»Slepo sem mu verjela, prodala vikend in mu za stanovanje izročila 45.000 evrov. Vse lepo in prav, dokler nisva prišla do notarja, kjer je Viktor na presenečenje vseh dejal, da sem si premislila. A v resnici je bila zgodba takšna, kot sem pozneje izvedela iz zemljiške knjige. Od mene je pobral kupnino, stanovanje pa med tem prodal nekomu drugemu, ki se je tudi vpisal v evidence. Lahko sem se obrisala pod nosom. A ker je vedno znova znal lepo govoriti in obračati besede, sem mu še to oprostila,« je sklenila Rakuševa.
Naposled je vendarle prodala stanovanje v Ljubljani, iz prejete kupnine pa si kupila majhno, a čedno stanovanje na Zgornji Polskavi, kjer uživa v jeseni življenja. Da je zbrala dovolj moči, da je lahko dokončno pretrgala stike z Viktorjem, pa Rakuševa pripisuje posebnemu naključju: »Ko sem se pred sedmimi leti vselila v to stanovanje, se je pri montaži razbilo ogledalo. To po ljudski modrosti pomeni sedem let nesreče. Ko je lani minila ta doba in sem se po naključju rešila še okvirja ogledala, je bil urok pregnan.«
| Ena in edina O razmerju, nasilju in goljufijah smo povprašali tudi Viktorja Ozimiča, ki jesen življenja preživlja v domu starostnikov: »Je bilo tako. Koliko sem jih dobil jaz, toliko jih je dobila tudi ona,« je na očitke o nasilju odgovoril 78-letnik. Pritrdil je, da sta bila z Než(i)ko, kot jo sam imenuje, par. Da še danes ni prebolel, je razbrati iz njegovih besed: »Nežika je ženska, da je takšno treba iskat. Pridna in poštena. Čez njo ne bom rekel grde besede, četudi me je pustila. Moja nekdanja žena je tista, ki je dvakrat prodala stanovanje v Slovenskih Konjicah, vzela denar in odšla.« Dogodka, ki naj bi ju pripeljal na sodišče, se možakar ne spominja: »Možno, da je bilo, a se ne spominjam.« Zatem pa je še pojasnil, zakaj je nekdanjo ljubezen iskal na njenem novem domu na Polskavi: »Vrniti sem ji hotel še preostanek denarja, ki ji ga dolgujem. Sposodil sem si 1300 evrov, vrnil le 1150. Zato sem jo iskal, da bi ji izročil še preostalih 150 evrov. Nežika je ena in edina. Midva bi lahko imela gradove, če bi še bila skupaj.« |
