Slana puščava Kuch na jugozahodu Indije, ki je velika za približno dve Sloveniji in ima prav toliko prebivalcev, kot jih imamo na sončni strani Alp, leži namreč ob morju. Slana skorja na vrhu razsušenega in razpokanega blata pa kaže na to, da je bilo tam nekoč davno morsko dno. Zato so v kotanjah že od pradavnine pridelovali sol. In tudi zdaj imajo na obrobju puščave največje soline v Indiji. Ker je podtalnica le nekaj deset centimetrov pod površino, raste tudi bodljikavo grmičevje.
Na obrobju puščave, tam, kjer prehaja v morje, pa je velikansko močvirje, največje v Indiji, kjer raste skoraj meter visoka tako rekoč neprehodna močvirska trava. Ta sicer skromna vegetacija je odlično skrivališče za ptice in hrana za na ostre vročinske in sušne razmere prilagojene živali, kot so puščavski bivoli in kamele ter divje svinje, ki lahko preživijo celo ob pitju slane vode. Neprijaznim razmeram pa so se prilagodili tudi edini divji osli na svetu, ki živijo samo v puščavi Kuch.
Razlog, da sem se sredi zime odpravil v vročo Indijo, je bilo povabilo na tretjo globalno konferenco opazovalcev ptic, ki so jo letos organizirali prav sredi puščave, kjer so postavili velikansko šotorsko naselje z vsemi prenočitvenimi in konferenčnimi objekti. V razkošnih šotorih smo imeli celo elektriko, sanitarije s toplo vodo in tudi klimo.
In zakaj je največja svetovna konferenca o pticah prav v Gudžaratu?
Ker so se tamkajšnji turistični strategi pred tremi leti odločili, da svoje neverjetno ptičje bogastvo izkoristijo za razvoj ekološkega turizma. Po podatkih strokovnjakov za to zvrst turizma se samo v Severni Ameriki z opazovanjem ptic ukvarja že več kot 100 milijonov prebivalcev. Od tega jih kar petina zaradi hobija potuje prek meja svoje domovine. V Veliki Britaniji, kjer so ptičarji najbolje organizirani, jih je več kot milijon. Vse več jih je tudi drugje po svetu. Skozi to zvrst turizma pa se na svetu obrne že skoraj 10 milijard dolarjev na leto.
Gudžarat je idealen za razvoj tovrstnega turizma predvsem zaradi naravnih razmer
V tej indijski zvezni državi, ki je po površini velika za pet Slovenij, imajo kar 26 zaščitenih območij, v katerih gnezdi 558 vrst ptic. Od tega je kar 369 vrst selivk, ki v največjih močvirjih v Indiji gnezdijo od novembra do konca februarja. Gudžarat je tudi izrazito kmetijsko območje, tako da imajo ptice tudi obilico hrane na poljih. Velike, kot so flamingi in pelikani ter velikanski žerjavi, ter razne druge močvirske ptice pa se prehranjujejo z bogato morsko favno v lagunah.
Ima pa Gudžarat še eno prednost pred vsemi drugimi območji na svetu, kjer je sicer tudi veliko ptic. Tamkajšnji prebivalci so zaradi asketskega življenja svojega vzornika in osvoboditelja izpod britanske okupacije Mahatme Gandija zapriseženi vegetarijanci in zato ptic ne lovijo in ne jedo. Celo več. Zadnja leta so številna območja, bogata s pticami, zakonsko zaščitili, še posebno tista, kjer živijo ogrožene vrste. Zato se jim je mogoče približati in jih opazovati ter seveda tudi fotografirati. To pa je glavni namen opazovalcev ptičev, ki v ta del Indije vse bolj množično prihajajo z vseh koncev sveta.