VOLČE, TOLMIN – Človekova skrb za okolje je vse bolj pomembna, a tudi zahtevna; to spoznavajo prebivalci krajev, ki so vključeni v zaščitena območja ali parke, kjer zakonodaja pogosto omejuje njihovo življenje. Natura 2000 je takšna varovana območja razpredla marsikje po domovini, prebivalci pa so se omejitev začeli zavedati, ko so se z njimi soočili v praksi. Prebivalci Tolmina in naselja Volče so pred štirimi leti prvič podali pobudo za okoli 75 metrov dolgo brv čez reko Sočo, ki bi s pešpotjo in kolesarsko stezo povezovala Tolmin in tri kilometre oddaljene Volče.
Resda imajo povezavo, in sicer ob državni cesti od Tolmina proti Kanalu ob Soči in naprej, proti Novi Gorici. Na ravnini po Tolminu vozila pospešijo čez 70 kilometrov na uro. Pločnika pa seveda ni. »Seveda potegnejo,« pove pešec, ki je prepešačil tri kilometre ob cesti. Pešpot je ob obeh krajevnih skupnostih dobila podporo tudi na tolminski občini, pojasni tajnik krajevne skupnosti Volče Rudi Kragelj: »Pobuda je bila podana pred približno štirimi leti, bila je uvrščena v projekt celostne ureditve Camis od Volč do Mosta na Soči.« Takrat se je prvič nakazalo, da bodo z brvjo čez Sočo težave.
Turizem smo ljudje, ne ptice
»Predvsem so od novih povezav pomembne nova brv pri pokopališču, ki je nato z novimi pešpotmi povezana v smeri Volč,« so načrtovali v končnem občinskem poročilu o prostorskih zasnovah turističnih in drugih ureditev. Zbrali so osem od devetih soglasij. Nato se je oglasil novogoriški Zavod RS za varstvo narave in projekt je padel v vodo.
Na zavodu se branijo, češ da brvi ne nasprotujejo, marveč, kot pravi Mateja Kocjan z novogoriškega zavoda za varstvo narave, samo podajajo strokovno mnenje: »Na terenu, kjer si krajani želijo pešpoti, ni naravnih danosti, pač pa je tam redek, mokroten ekosistem – poplavni log reke Soče, ki je življenjski prostor redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, te pa varuje zakonodaja«. Kocjanova ni želela navajati vrst ptic, ki pri Volčanih vzbujajo slabo voljo ali posmeh: vrtna penica, mali detel, vijeglavka, rjavi srakoper, mali deževnik, mali martinec in veliki žagar so zmagali.
»Človek ni več pomemben, bolj so pomembni komarji ali ptiči,« z nejevoljnim glasom sklene gostinec Borut Nikolaš. »To je absurdno. Vse je že narejeno, razen brvi. Ne govorimo o avtomobilih, ampak o pešpoti in kolesarjih.«
Pešpot na strani Volč že obstaja, manjka le brv in nekaj metrov čistine. Nikolaš je sodeloval pri svojevrstnem protestu krajanov pred časom: »Volčani so šli po predvideni pešpoti, ko so prišli do vode, smo jih mi z rafti vozili čez.« Protest, jasno, ni zalegel, niti to, da je arhitekt brvi dvakrat spremenil idejno zasnovo. Predlagana je bila cev namesto brvi, da ne bi motili ptičev. Pa da brv postavijo na pilote. A nič ni bilo dovolj dobro za ptice in njihove zaščitnike. »Gre za pešpot in pot za kolesa. V teh krajih moraš ohraniti življenje v vasi, moramo povezati mestno središče z vasjo. Če vse omejimo, bo ostal rezervat, ljudje pač ne,« pravi tajnik KS Kragelj. »Tam že teče daljnovod, ki ga redno čistijo. Preden ni bilo izjav zavoda, nismo vedeli, da je težava za ptice,« pristavi.
Bo potrebna nesreča?
»Sprehod po naravi pa je tudi za uporabnike zagotovo prijetnejši, če se zavedajo, da zaradi njih nekaterim redkim vrstam ni treba oditi, in je redek in poseben ekosistem lahko ponos in ne ovira, ker je pot zaradi tega morala narediti ovinek,« meni Kocjanova. Če bi doživela odzive na terenu, tega nemara ne bi trdila: vaščan Bojan Velikonja se do Tolmina prevaža z avtom in motorjem ali pa gre peš: »Velikokrat hodim, da bi le bila pešpot. Vsaka cesta je dobra za ljudi, ptiči pa bodo že šli svojo pot, to je brezveze.«
Nekdanji predsednik KS Volče Marko Gruden opozarja, da so zaščitniki ptic prišli pred nekaj leti: »Prav vsak si lahko kaj izmisli in mora veljati, lastnik pa nima nobene pravice več. Ptice bodo še zmeraj, če ne na tem drevesu, pa na drugem. Cesto pa imamo tako, da se ne moreš umakniti, ker je spodaj grapa.« Ob glavni cesti je še glavna separacija peska, ki ob dnevnih migracijah in turistih poveča tudi tovorni promet.
»Mi nočemo z glavo skozi zid, tiho pa ne moremo biti. Predvsem nas moti, da ni dialoga, da nam ne pojasnijo, kakšne so možne rešitve,« se še priduša tajnik KS Kragelj.
Bistvo je sodelovanje in iskanje možnosti, ki bodo sprejemljive za vse, pojasnjujejo na zavodu, a za prebivalce se nič ne spremeni, nevarnost ob cesti ostaja.
V vasi je nejevolja velika, Nikolaš predlaga: »Dal bi tej gospe z zavoda, da gre na sprehod s svojim otrokom ob cesti, ko mimo vozijo veliki tovornjaki s priklopniki. Gre za vprašanje časa oziroma sreče, da še ni bilo štale, vsak dan pa imamo več prometa.«
