LJUBLJANA – Klinični psiholog in psihoterapevt Peter Praper pravi, da je v poklicih, kjer človek dobi moč, pogostejša narcisoidna motnja, ki daje človeku občutek, da je bog. Ta bi lahko tudi vodila zdravnika v ubijanje svojih bolnikov. Lahko pa bi bil razlog v tem, da zdravnik dejansko želi pomagati umirajočemu, ga odrešiti muk in gre vseeno čez mejo.
»Če si zdravnik vzame pravico odločati o življenju in smrti ter zapusti območje realnosti, ki mu narekuje, da je dolžan varovati življenje, bi lahko govorili o narcisoidni osebnostni motnji,« je povedal Praper. Tej diagnozi pritrjuje tudi dejstvo, če zdravnik fotografira svoje bolnike pred smrtjo, je dodal. Fotografija po njegovih besedah ni nujno trofeja, lahko je tudi »spomin na nekoga, s komer se je človek tako zlil, da je izgubil to mejo, ki mu jo etika narekuje«.
»V mnogih religioznih konceptih imate opozorilo, da se mora človek zelo varovati občutka, da je bog. Če to prevedem na patologijo narcisoidne motnje, pomeni, da je vsak človek dolžan biti realen, da ni vsemogočen, grandiozen in da ne more odločati o življenju in smrti, kazni in nagradi,« je dejal. A po njegovih besedah igranja boga ne gre za zamenjati z vlogo zdravnika kot boga, kot ga mnogokrat vidijo njegovi bolniki. Zdravnik, kot pravi Praper, mora dati vtis gotovosti, da mu bolnik zaupa in se mu prepusti. Bolniki to tudi iščejo, saj jih je sicer strah.
»So pa tudi ljudje, ki realnost zamenjajo s fantazijo in ne dajo le vtisa, da vedo, za kaj gre, ampak dejansko začnejo tudi verjeti, da vse vedo,« je dodal.
Kako do nezdravega narcisizma
Praper je tudi opozoril, da je narcisizem spremljevalec človeka in njegovega razvoja, saj na tak način spoznava svoje meje. »Ko otrok misli, da lahko leti, pade in vidi, da je gravitacija njegova meja. Se mi zdi, da v zahodnih kulturah v zadnjem času preveč dolgo gojimo otrokom ta občutek, da si lahko vse dovolijo, da so vsemogočni, so središče dogajanja in jim težko dopustimo, da kdaj tudi padejo, se naučijo pobrati in vztrajati. Ta klima podpihuje nezdravi narcisizem,« je pojasnil.
Zdravi narcisizem pa se spremeni v zadostno količino samospoštovanja, ki je potrebna, da postavljaš neke meje in ostaneš realen. Narcisoidna osebnostna motnja je tako razvojno pogojena motnja in je posledica tega, da se »človek v svojem stremljenju, da bi bil izjemen, edinstven, ne obrusi z realnim spoznanjem, da tudi ni treba, da je izjemen in nesmrten«.
Ko se moč zlorabi
Psihološke in osebnostne motnje se sicer lahko prepoznajo brez obiska psihiatra, »ampak to ne pomeni, da bo šel človek čez mejo in moril ljudi.« »Če bi vsi narcisoidno moteni delali take stvari, potem ne vem, kam bi jih lahko institucionalizirali,« je dejal. Narcisoidne osebnostne motnje je več med izpostavljenimi poklicnimi skupinami, kot so vodilni menedžerji, politiki in zdravniki. »Več je je na delovnih področjih, kjer človek na ta način dobi moč. A se lahko hitro zgodi, da to moč tudi zlorabi.«
Sicer pa je lahko skrajševanje življenja bolnikov po njegovih navedbah posledica drugih težav. Zdravniki, ki se dnevno srečujejo s težko bolnimi ljudmi in smrtjo, te prizore in doživljanja ponotranjijo. »Lahko je tak dogodek potem posledica pretiranega sočutja,« meni Praper. Zato meni, da bi ljudje, ki se dnevno srečujejo s tako hudimi prizori, morali imeti na voljo terapijo, da bi lahko svoje travme sfiltrirali. Tako pomoč imajo na primer psihiatri, ostali zdravstveni delavci pa zelo redko.
»Tako kot skrbimo za remont aparatur, bi morali skrbeti za remont ljudi. Človek je ranljiva roba, včasih bolj kot aparature,« je ponazoril.