Psihologi in psihoanalitiki si manejo roke. Ob svetovnem nogometnem prvenstvu je namreč posla več kot dovolj; pacientov ali takšnih, ki bi nujno potrebovali napotnico za zdravljenje, je toliko, da bi nekdo, ki bi pravšnje razčlenil zmaličeno psiho žogobrcarjev in navijačev, vsekakor dobil Nobelovo nagrado za objektivno psihoanalizo najpomembnejše postranske stvari na svetu.
Pacient številka ena je Luis Suarez. Ta Urugvajec je toliko latinsko ekstrovertiran, in tudi naravno neinteligenten, da bi moral vedeti, da je eno grizenje človeškega mesa dovolj. Po kanibalskem izpadu v nizozemskem prvenstvu pa mu njegova južnoameriška kri in nagon nista dala miru in je ugriznil še dvakrat. Prva stvar, ki jo je treba narediti pri njegovi psihoanalizi, je ta, da se najde pravšnja mera povezanosti kipeče in krvoločne nravi in psihičnih težav, ki mu razjedajo glavo.
Žalostno je tudi to, da je glavo izgubil tudi urugvajski predsednik in v nacionalni zaslepljenosti s prstom kaže na zaroto proti svoji mali državi. To pa je v Južni Ameriki lahko tudi zanimiva trditev, če vemo, da je to celina, kjer so vojaške hunte, s pomočjo ve se koga, pisale zgodovino v delu sveta, ki je znan po gojenju in proizvodnji mamil. Kolumbija je nogometna velesila, a ko odstranimo blišč žogobrca, lahko ostanejo tudi le še droga, revščina, kava in gverila. Favele oziroma barakarska naselja proizvajajo tudi kriminal, prebivalci imajo orožje, po velikih zmagah Kolumbijcev na mundialu pa se je v domovini od veselja streljajo vseprek. Do zdaj je naštetih že deset smrtnih žrtev tega navijaškega streljanja – tudi to je primer za psihologe. Nogomet je tudi droga za odvračanje od vsakdanjih življenjskih težav in gospodarske stvarnosti; to se seveda kaže tudi v Braziliji, ki pa je folklorno posebna še po dejstvu, da je to edina portugalsko govoreča država v Južni Ameriki.
Skratka, nogometni blišč gor ali dol, marsikdo si bo 14. julija oddahnil, mundiala namreč ne bo več.
