Psica je umirala v avtu, lastnica žurala na festivalu

TOLMIN – Ko se človek sreča s 40-letnim Simonom Mihoričem - Simkejem, predsednikom in gonilno silo društva Srce za bulle in sorodne pasme, se hočeš nočeš najprej zagleda v njegove tetovaže. Pokrivajo namreč veliko večino telesa: na desnem licu je podoba pitbula, ob nogah pa sta še dva – živa. Simon je pred dvema letoma s somišljeniki v Kranju ustanovil društvo, ki se ukvarja z reševanjem psov.

Aprila so v Ljubljani na Rudniku gasilci in policisti reševali nemškega bokserja, zaprtega v avtu. Pomoč je žal prišla prepozno. »Obvestila me je kolegica, a sem bil predaleč in sem zamudil. Ne morem opisati, kako nemočnega se počutim,« je takrat dejal Mihorič. Več sreče je imelo približno 400 drugih psov, ki jih je letos s somišljeniki rešil na različnih lokacijah. Tudi pitbulko iz twinga z goriško registracijo, katerega lastnica je prejšnjo soboto odšla na glasbeni festival v Tolmin.

Živčna razvalina

»Kontaktirale so me ene moje punce, ki so tam delale: pes je bil v twingu že najmanj osem ur,« je povedal sogovornik. Poklical je varnostnike in svetoval, naj razbijejo šipo na avtu in ga rešijo. Zatem je izvedel ime lastnice, dobil njen telefon, jo klical, a se ni oglasila. Avtomobil so nato odprli, ne da bi razbili šipo: »Pes je bil v nezavesti. Naši aktivistki sta ga vzeli in na armaturi pustili kontakt mojega društva, naj me pokliče.«
Sedemletno psico, ime ji je Rasta, so pripeljali k Simonu: »Bila je v zelo slabem stanju, dehidrirana, pospešeno je dihala. Bila je zanemarjena in presuha, s tumorji, ušesa so bila garjasta, kremplji predolgi, po moje je bila drogirana,« je opisal Mihorič. »Ni socializirana, včeraj je bila z mano v avtu: trese se, je živčna razvalina.«
Tudi psi so bitja s srcem in dušo, če jih zanemarjamo, to vodi do agresije. Nato so krivi psi in jih spremlja slab glas zaradi neodgovornih lastnikov. »Psi niso pošasti, pošast je človek. Če psa ne moreš peljati v lokal ali na festival, ga pusti doma, kaj ima za delati v avtu na festivalu?« se retorično sprašuje Simon.

Kaznovali reševalca

Rastina lastnica je stopila v stik po 24 urah, najprej je prišlo njeno sporočilo. »Poslala mi je sms, naj ji prinesem psa. Potem ko mi je grozila, sem jo prijavil na policiji.«

Rasto so po oskrbi odpeljali v Tolmin v zavetišče, »ker je s tistega konca, zdaj mora svoje reči inšpekcija,« je pojasnil Simon, ki je zgodbo o reševanju moral povedati javnosti, da jo ozavešča.

Njegove ideje zvenijo radikalno: »Ljudje bi morali pridobiti izpit za psa, ker se težave začnejo pri človeku, ki počne napake. Otrok dobi psa, ko odraste, pa ga zanemari. Kazni bi morale biti visoke.« Simonovi sodelavci ne rešujejo samo psov, ampak tudi dihurje, divje svinje, sove in druge. »Človek gre na morje, pa vepra vrže iz avta,« je navedel zgolj en primer.

V društvu so do zdaj plačali že kakšnih 40 šip, ki so jih morali razbiti med reševanjem: »Zakon je slab, da se mora nekaj zgoditi otroku ali psu, da ga lahko rešuješ. Zgodilo se je, da je bil v avtu v nezavesti otrok, na koncu sem plačal kazen, ker sem ga reševal.«

Med opisovanjem, kako ljudem pobira pse, smo ga pobarali, ali se ga ljudje ustrašijo zaradi videza in mu jih kar dajo. »Ne, pridem in jim povem, kaj hočem, ter ponudim denar. Narkomanu dam 50 ali 100 evrov, pa dajo psa takoj. Od Romov sem jih kupoval tudi za 20 evrov. Naletel pa sem tudi na puško, pištolo, nož. Ampak ne bom odnehal,« je odločen.

Pride dan, ko dobi tudi sto prijav, vseh niti ne objavlja na društveni strani na facebooku. »Pitbul je po mesec brez hrane. Ljudje mislijo, da se to dogaja samo v Ameriki, a se tudi pri nas.« Vse prevečkrat, zato ostra izjava rešitelja Simona, s katero sklene razgovor, niti ni tako presenetljiva: »Jaz ne maram ljudi. Živim za živali.«