Psi se koljejo v balkanskih ringih, s prvakom se hvali Mariborčanka

MARIBOR – »Nimam problemov s tem, da javno povem, da sem dogfighter, niti s tem, da imam genetske bisere in ne mešance,« se je nedavno na družabnem omrežju hvalisala Mariborčanka Vesna Vagala Trifunović. Sestra zloglasnega mariborskega poslovneža in enega tistih, ki so na samem vrhu seznama največjih slovenskih davčnih dolžnikov, Zorana Trifunovića, si ob zapisu na svojem zidu verjetno ni mislila, da si bo z javnim priznanjem o sodelovanju v pasjih bojih na glavo nakopala kup nevšečnosti. Ne samo veterinarske inšpekcije in policije, ampak predvsem ljubiteljev človekovih štirinožnih prijateljev.

In kdo so dogfighterji? Poznavalci razmer so nam dejali, da se s tem izrazom v insajderskih krogih opisuje ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z nelegalnimi pasjimi boji. Predolgo smo si v deželi na sončni strani Alp zatiskali oči, da so nas tovrstni boji obšli. Mine kakšno leto ali dve in na plan privre nova afera, vendar se zgodi bore malo. Nista še minili dve leti, ko so iz reke Mure potegnili dva ustreljena psa. Poškodbe so nakazovale, da sta sodelovala v pasjih bojih. »Psa, ki izgubi, ustrelijo ali kako drugače pokončajo,« pravi Janez Žekš, poznavalec temnih plati življenja štirinožnih prijateljev.

Nevid(e)no

Javno priznanje Mariborčanke je znova odprlo vprašanje, ali se v 21. stoletju še vedno dogajajo tako okrutne stvari, ki so pri nas na drugi strani zakona. Pasji boji so sicer nezakoniti v večini razvitih držav, vendar je njihova zgodovina še daljša od prepovedi: v rimskem Koloseju so tovrstni boji za življenje in smrt zabavali Rimljane, Kitajci so v njih uživali dolga leta pred našim štetjem, samuraji na Japonskem pa so jih organizirali zato, da niso izgubili borbenega duha v mirnejših obdobjih cesarstva. Zgodovinski kronisti ugotavljajo, da so bili najbolj priljubljeni v 16. stoletju, nato pa so jih začeli zakonsko prepovedovati, a jih še do danes niso izkoreninili. V Avstraliji, obeh Amerikah in Rusiji potekajo kljub prepovedim, ne manjka pa jih niti v Evropi, še posebno razširjeni so na Madžarskem, Poljskem, Hrvaškem in v Srbiji.

V Sloveniji so še vedno tabu, odgovorni si zatiskajo oči, čeprav je na dlani, da krvavi ilegalni posli tudi v naši državi cvetijo kot že dolgo ne. Odkar je Vesna Vagala Trifunović priznala, da se ukvarja z njimi, se je njenega primera lotila tudi policija zaradi prijave suma mučenja živali. A konkretno še niso ukrepali, menda morajo osebo zalotiti pri samih pasjih bojih ali mučenju. Osumljenkina objava besedila o bojih in fotografij je sicer podlaga za sum, vendar ne potrjuje obstoja kaznivega dejanja, so še sporočili mariborski policisti in nadaljevali, da iz zapisanih izjav ni mogoče razbrati ne kraja ne časa storitve kaznivega dejanja.

Denar, droge in orožje

Poznavalci tovrstne scene vedo, da je pasjeborce zelo težko zalotiti pri dejanju, saj so postali izjemno previdni in se za boje raje odpravljajo v tujino. Tako jim je težko stopiti na prste, čeprav pohlep ter sla po denarju in slavi ne poznata meja. Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da sledi Vesne Vagala Trifunović vodijo prav v Srbijo. Na beograjski univerzi naj bi pred leti doštudirala francoščino in italijanščino ter se tudi spoznala s kriminalnim podzemljem. Spoprijateljila naj bi se z zdajšnjim možem Danijelom Vagalo, ki izhaja iz Bolgarije, a naj bi imel zelo dobre veze z vzreditelji psov za boje v Srbiji. Za Danijela Vagalo smo še izvedeli, da naj bi bil v postopku pridobivanja slovenskega državljanstva, a naj bi bila zadeva trenutno začasno ustavljena, saj naj bi vsaj trikrat prišel navzkriž z zakonom.

Ljudje, ki so izstopili iz krogov pasjih bojev, so že večkrat poudarili, da so ti neposredno povezani s kriminalnim podzemljem. Običajno se jih udeležujejo tisti, ki imajo takšne ali drugačne zveze s kriminalom, preprodajo mamil, orožja ali kakšnim drugim nečednim početjem. Nezakonito pač rodi nezakonito. A vendar ukvarjanje s pasjimi boji ne prinaša zaslužka le z njihovim ogledom – vstopnina znaša od 40 do 100 evrov –, s stavami na zmagovalca, ampak tudi in predvsem z vzrejo psov za tovrstni namen. Najprimernejši za krvave boje s tragičnim koncem za enega ali drugega štirinožca so psi pasme argentinska doga, pitbul in staffordshirski terier. »Pridejo, izvedejo boje, čez 10 ali 15 minut pa je že vse pospravljeno – naslednjič se odvija spet na drugem kraju,« pravi Janez Žekš.

Šest zmag in brez poraza

Iz Poljske so se oglasili ljudje in povedali, da Vesna Vagala Trifunović na njihovi sceni pasjih bojev ni nepopisan list papirja. Tako naj bi se večkrat udeleževala legalnih bojev na Poljskem. Ti imajo najrazličnejša imena (na primer pitbul ali staffbul šov), psi pa tekmujejo na primer v vleki 130 kilogramov težkega kolesa na 100 metrov ali v času, ki ga lahko previsijo na vabi. Ne samo da je nekdanja profesorica na eni izmed mariborskih srednjih šol sodelovala s svojim psom, bila je tudi sodnica. In Poljaki so nam dejali, da je zmagovalce legalnih tekmovanj nagovarjala, ali bi ji pse prodali ali pa bi bili zainteresirani za nekoliko trše oblike tekmovanja. Da je pri tem mislila na krvoločne pasje boje, ki se nemalokrat končajo s smrtjo, ni treba posebno poudarjati.

Med drugim je Vesna Vagala Trifunović v pogovorih izpostavljala, da ima v svoji zbirki pravega šampiona. To naj bi bil ameriški pitbul z imenom Pablo, našli smo ga na internetnih straneh pod imenom Golden King's Kid, med drugim pa nosi naziv grand champion 6xW. Med poznavalci tovrstna oznaka pomeni, da ima za seboj šest zmag v pasjem ringu, zraven pa so opisani tudi vsi njegovi poraženi nasprotniki in čas, v katerem je poklal tekmece. Insajderji so nam razložili, da pes pridobi naziv champion (šampion) ob prvi zmagi, grand champion (veliki šampion) pa po štirih. Pablo jih ima šest, poraza še ne pozna, 2012. in 2013. je bil tudi pes leta (dog of the year). Gre za izbor, na katerem zmagovalca na internetni strani izberejo dogfighterji med seboj.

Odsekani rep in ušesa

Vse sledi slovenskih ilegalnih pasjih bojev vodijo v Srbijo in Rusijo. Da je problematika tam zares največja, se zavedajo tudi tamkajšnji varnostni organi, a le stežka ukrepajo. Poznavalci razmer so nam dejali, da so znani trije turnirji v Srbiji, vendar se nikoli ne ve, kdaj in kje se bodo odvijali. Poznano je le njihovo širše območje, zainteresirani pa se za vse podrobnosti dogovorijo na svetovnem spletu. Našli smo celo internetno stran, na kateri so posnetki stotine krvoločnih pasjih bojev, vendar je dostop do nje mogoč le z geslom administratorja, tega pa si dogfighterji podeljujejo izključno med seboj. Da so zadeve v Rusiji še veliko bolj razširjene kot pri nas, potrjuje tudi, da ima Vesna Vagala Trifunović na ruski ilegalni internetni strani profil, na katerem so med drugimi tudi posnetki in fotografije pasjih bojev in treningov njenega psa z imenom Golden King's Kid.

»Naši psi so ultimativni atleti, tajski boksarji, ne bodibilderji. Ni ga pitbula, ki ga lahko prisiliš v nekaj, česar noče. Od desetih pitbulov so dva ali trije borci,« se s samohvalo svojih psov ne more zadržati Trifunovićeva, a na naša vprašanja ni hotela odgovarjati. S fotografij njenega velikega šampiona pa je od daleč razvidno, da gre za psa, namenjenega pasjim bojem. Odrezana ušesa, rep in kup zaceljenih ran so prvi znaki, čemu je žival v resnici namenjena. Dogfighterji že mladičem, največkrat s sekiro, odsekajo ušesa in rep, da pri poznejših bojih ne dobijo prehudih poškodb. Ko rane nastanejo, pa jih običajno ne zdravijo pri veterinarjih (doživeli bi prijave na veterinarsko inšpekcijo), ampak jih zašijejo in zdravijo ali sami ali za to poskrbi podkupljen veterinar.

Čisti kot solze

Med raziskovanjem zgodbe o mariborski dogfighterki smo naleteli na njeno tesno povezanost s samooklicanim kraljem pasjih bojev na Balkanu Predragom Gojkovićem. Možakar iz Sremske Mitrovice v Srbiji je zaslovel pred 20 leti, ko je nemško televizijo RTL na skrivaj popeljal v svet pasjih bojev. Takrat je zaslužil masten denar, povrh vsega pa za intervju dobil še dodatnih 5000 takratnih nemških mark. Medtem ima svojo vzrediteljico in iz njegovega legla prihaja pes zakoncev Vagala Trifunović. Med proučevanjem zgodovine Predraga Gojkovića pa smo naleteli še na eno ime med domnevnimi slovenskimi dogfighterji. Šlo naj bi za Velenjčana R. S., domnevno redno zaposlenega pripadnika Slovenske vojske.

»Nekje v gozdovih okrog Velenja ima prostor, kjer vzgaja pse za boje,« se širijo glasovi. Medtem je družba ljudi, ki je ustanovila skupino za ustavitev pasjih bojev, o ilegalnem delovanju njihovega pripadnika obvestila tudi vrh Slovenske vojske. Tam so odgovorili, da bodo primer proučili in po potrebi ukrepali. Le upati gre, da si ne bodo podobno kot ob zadnjih dogodkih v Litiji (ko je pripadnik vojske ustrelil policista) zatiskali oči tudi v primeru pasjeborca. Kot je nekolikokrat prej naredila veterinarska inšpekcija, ki naj bi obiskala zakonca Vagala Trifunović in naj ne bi ugotovila nepravilnosti. Vesna Vagala Trifunović pa se s tem, da so njeni psi čisti kot solze, celo hvalisa po družabnih omrežjih, kot barabe pa je označila ljudi, ki se bojujejo proti pasjim bojem.