JESENICE – Svojim someščanom in gostom so se jeseniški gorski reševalci predstavili s prikazno vajo tehnik reševanja, ki jo je strokovno razložil Darko Bernik. Na delu nekdanjega obrata Fiprom na Stari Savi, v industrijsko urbanem okolju, je bil prikaz gorskega reševanja ob podpori policijskega helikopterja izjemno zanimiv, res nekaj posebnega. Kot da bi bili priča modernemu baletu na vrveh, ki mu je zvočno melodijo s svojo eliso ponudil rohneči stroj nad glavami publike. Umestitev vaje v nekdanje železarske obrate je bilo močno pričevanje o tem, da je bilo železarstvo vedno trdno povezano z jeseniškimi gorskimi reševalci. Železarsko mesto med Mežaklo in Karavankami se lahko upravičeno pohvali s prispevkom svojih someščanov gorskih reševalcev skozi pretekla desetletja in sedanjost. Njihova bogata zgodovina se je začela leta 1924 za Aljaževim domom v Vratih, kot kronist tedanjega dogajanja se je podpisal dr. Miha Potočnik, član Zlate naveze, v kateri sta bila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek, takratni vrh slovenskega alpinizma: »Po reševanju dr. Klementa Juga ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla stojijo pretežno jeseniški skalaši Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo.«
Tistega leta so se v severni steni Triglava in bližnji okolici pripetile štiri nesreče in prav v vseh rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti, zato od tu naprej lahko jeseniški gorski reševalci upravičeno govorijo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti na Jesenicah in leto 1924 z vso pravico štejejo kot rojstno leto postaje GRS Jesenice.
»Srčnost in kolektivni duh sta krasila naše predhodnike in poskrbeli bomo, da se vrednote iz preteklosti ne bodo pozabile,« je dejal načelnik postaje GRS Jesenice Andrej Babič: »Jeseniški gorski reševalci so kot inštruktorji s svojim znanjem in izkušnjami pomagali drugim ter pri vzpostavitvi današnjega sistema gorskega reševanja v Sloveniji. Do leta 1952 je bila na Jesenicah centrala za gorsko reševanje pri nas, nato se je preselila v Ljubljano.« Ne nazadnje tudi sedanji predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik prihaja z Jesenic: »Kljub temu pa na vse slovenske postaje GRS gledam kot na svojo domačo, saj so v vseh združeni ljudje, od katerih se zahtevata visoka usposobljenosti in profesionalnost, čeprav delajo kot prostovoljci.«
Včeraj so koroški gorski reševalci že ob 7.52 odhiteli proti Uršlji gori in pomagali pohodniku, ki je izgubil zavest na poti s Slemena. Njihovi kolegi iz Radovljice so predvčerajšnjim v dolino pospremili dva gobarja, ki sta se izgubila v gozdu v bližini gradu Kamen pri Begunjah na Gorenjskem. Tega dne so gorski reševalci iz Bohinja v bolnišnico prepeljali planinca, ki si je na Uskovnici zlomil golen. Da brez gorskih reševalcev ne gre, je pokazala tudi nesreča v Žagi pri Bovcu. Tam so v soboto ob 10.16 s težko dostopnega terena na varno prenesli ranjenega gozdarja. |
Potočnik je ob jubileju načelniku jeseniške postaje GRS izročil vrv ter dodal: »Upam, da jo boste čim večkrat uporabljali za vaje in čim manj za reševalne akcije.«
Tovarištvo in nesebična pomoč
Zagotovo se ne bo nikoli vedelo koliko klinov, derez in cepinov ter druge opreme se je skovalo in kalilo v železarskih delavnicah in koliko žebljev kroparjev se je zabilo v podplate gojzarjev. Nikoli pa se ne bo pozabilo, da sta se spoštovala tovarištvo in nesebična pomoč, kar je povedal tudi eden najstarejših Berti Krapež: »V tistih naših časih o kakšnih čeladah ali radijskih zvezah ni bilo govora. V stenah smo se pogovarjali z vpitjem, tisti, ki se je lahko najbolj drl, je bil radijski oddajnik. Železarna nam je ponudila občasne prevoze s tovornjakom, potem smo dobili v uporabo staro vojaško terensko vozilo. Ko smo ga prvič zaganjali, je avto dvema reševalcema zlomil roko.«
Krapež je še dodal, da je bilo v času takoj po drugi svetovni vojni pri nas veliko alpinističnih in zelo malo gorniških nesreč. Danes je znotraj postaje GRS Jesenice več kot štiri desetine deklet in fantov, ki poleg osnovnega znanja obvladajo še specialne tehnike reševanja, hkrati so bili in so še poznani kot odlični vodniki lavinskih psov. In ne le to! V svojih vrstah imajo celo igralsko sekcijo, ki je na svečani akademiji pripravila prijetno predstavo. Polna dvorana Kolperna, nekdanjega skladišča oglja za plavžarske peči, ki je spremenjena v veliko dvorano za prireditve, je ob nastopajočih, slavnostnih govorih ter predaji priznanj zaslužnim članom dočakala večer, ki je s temo zagrnil Jesenice, mesto, ki je lahko upravičeno ponosno na devet desetletij delovanja svojih gorskih reševalcev.
