Dobrodušni evangeličanski duhovnik Geza Filo, ki že skoraj tri desetletja živi in službuje v Ljubljani, je pred dvema tednoma iz rok predhodnika, škofa Geze Erniše, prejel škofovski križ kot (edino) škofovsko insignijo in prevzel vodenje Evangeličanske cerkve v Sloveniji. Prvič po letu 1562, ko je superintendent postal Primož Trubar, nedvomno Slovenec tisočletja, bo slovensko Evangeličansko cerkev znova vodil škof iz Ljubljane.
Želja: center na Obali
Protestante so iz Ljubljane izgnali dvakrat. Prvič je to storila katoliška protireformacija, drugič povojna komunistična oblast. Ljubljanska cerkvena občina je svojega stalnega evangeličanskega duhovnika dobila šele štiri desetletja po vojni, prej so jo versko oskrbovali duhovniki iz Prekmurja, ob pomoči administratorja Vladimirja Mislja iz Kranja.
Štiriinpetdesetletni Filo, po rodu vendarle Prekmurec z Goričkega, od koder je tudi večina slovenskih evangeličanov, deluje zelo umirjeno in v nasprotju z nekaterimi visokimi kleriki Katoliške cerkve nič kaj vzvišeno, bahavo. Eden od projektov, za katerega meni, da bi ga lahko v njegovem (prvem) šestletnem mandatu slovenski protestanti vsaj dobro zastavili, če že ne speljali, je vsekakor morda niti ne cerkev, a neke vrste center na slovenski Obali. Ga pa že prihodnje leto zanesljivo čaka zaznamovanje 430. obletnice izida Dalmatinove biblije in 450. obletnica izida Trubarjevega Cerkvenega reda (ordnunge), oboje pa sovpada s 500. obletnico začetka reformacije, ki bo leta 2017.
Izgnali 300 družin
Mineva okroglih 486 let, odkar so se v Ljubljani prvi evangeličani (protestanti, luterani) začeli zbirati okrog Matije Klombnerja, ki je bil vse do začetka delovanja Primoža Trubarja glavni organizator protestantskega verskega gibanja pri nas. Seveda je neizpodbitno, da je zibelka slovenskega protestantizma Trst, kar se danes marsikdaj pozablja. Mineva pa tudi 187 let, odkar je bila v Sloveniji po protireformaciji prva evangeličanska božja služba. Prvi protestanti takrat so bili izključno Nemci, podjetniki, trgovci in kavarnarji, ki so se priselili v Ljubljano iz Nemčije in Švice, praviloma intelektualci in sposobni ljudje. Zgodovinsko dokazano je namreč, da so v protireformacijski čistki izgnali iz naših krajev 300 poslovno najuspešnejših družin. Po mnenju mnogo uglednih slovenskih razumnikov smo od tedaj prepuščeni drugim vodnikom, ki jim po stari in praviloma slabi slovenski navadi pridno, zvesto in slepo sledimo.
Današnja evangeličansko-luteranska cerkev Primoža Trubarja v Ljubljani je stara 162 let, toliko let pa mineva tudi od ustanovitve ljubljanske cerkvene občine in blagoslovitve nove cerkve. Prvo bogoslužje je opravil Ludwig Theodor Elze, zdaj pa božjo službo vodi duhovnik Geza Filo, prvi mož cerkvene občine Ljubljana, kar ostaja tudi v bodoče, obenem pa je od 1. decembra novi škof slovenske Evangeličanske cerkve, njegov škofovski urad pa cerkev na Gosposvetski v Ljubljani, torej ne več v Moravskih Toplicah.
Pomembni možje v Evangeličanski cerkvi so tudi inšpektorji, najvišji med slovenskimi bo odslej Johann Laco, ki je zamenjal dosedanjega Aleksandra Kerčmarja. Laco je profesor matematike in fizike in ravnatelj osnovne šole v Gornjih Petrovcih, kajpak na Goričkem v Prekmurju.
Inšpektor cerkvene občine Ljubljana, kjer je in bo duhovnik Geza Filo, pa je odvetnik Andrej Pitako, znan iz afere Nekrep, v kateri zastopa starše nesrečnega dečka Bora Nekrepa, čigar življenje imajo na vesti zdravniki. Hja, marsikaj je pri evangeličanih drugače kot pri katolikih: inšpektor, ki je laik in je neke vrste direktor, celibata ni, imajo ženske duhovnice, umestitev duhovnika se imenuje inštalacija... Predvsem pa je Evangeličanska cerkev sodobna, mnogo bolj življenjska, nasprotuje sicer splavu, toda sprejema predzakonsko spolnost in kontracepcijo ter tudi ločitev, zato ni nenavadno, da nima težav z osipom in izstopi vernikov kot Katoliška, njihovo število celo rahlo narašča, zlasti v Ljubljani.
Med najuglednejšimi evangeličani, člani ljubljanske cerkvene občine, ki šteje nekaj manj kot 300 duš, je tudi v Idriji rojeni sociolog Marko Kerševan. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predava sociologijo religije in primerjalno religiologijo, med letoma 1991 in 1993 je bil dekan te fakultete.
Pet duhovnic
Pri evangeličanih so sorodstvene in družinske povezave med duhovniki in duhovnicami pogoste. Tako je svakinja dosedanjega škofa Erniše (sestra njegove žene, Slovakinje Ružene) Jana Kerčmar, ki je bila prva evangeličanska duhovnica v Sloveniji; precej nenavadno je bilo, ko se je pred več kot tremi desetletji pojavila v Prekmurju. Na Goričkem se je poročila s kolegom s študija, evangeličanskim duhovnikom Vilijemom, ter si v Gornjih Petrovcih ustvarila družino, duhovnica pa je tudi njuna hči Jana. Danes ima slovenska Evangeličanska cerkev pet duhovnic, prva Slovenka po narodnosti je to postala Simona Prosič Filip. Sin po novem častnega škofa Erniše, ki ostaja duhovnik v Moravskih Toplicah, Aleksander Erniša pa je evangeličanski kurat v Slovenski vojski.
Zelo znani protestant je eden najboljših slovenskih slikarjev, Prekmurec Nikolaj Beer - Miki, ki je umetniški vodja Likovne kolonije Primoža Trubarja v Moravcih. Ta že skoraj dve desetletji deluje znotraj Evangeličanske cerkve, ki je tudi njena glavna pokroviteljica. Leta 1976 so Beera povabili na Izlake v likovno kolonijo. Tam je spoznal domačinko, umetnostno zgodovinarko Marijo Bregar, čez eno leto sta se poročila in dobila deklico Ando, Miki pa od takrat živi v Zasavju. Izlake spadajo v cerkveno občino Ljubljana, po teritoriju daleč največjo v Sloveniji, saj vanjo spadajo Štajerska zahodno od Celja, Dolenjska, Bela krajina, Gorenjska in Primorska, torej je Mikijeva cerkev v Ljubljani. Tudi slikarjeva sestra je čisto blizu protestantske cerkve, vendar v Prekmurju: njen mož je upokojeni duhovnik iz Bodoncev Ludvik Jošar.
Prav tako je bil kot evangeličan krščen še en pomemben slovenski mož, doma iz Križevcev na Goričkem; nekdanji predsednik države Milan Kučan, protestant pa je tudi podjetnik, ki se zadnja leta bolj kot poslom posveča golfu, znameniti Prekmurec s stalnim bivališčem v Ljubljani, Jože Štivan - Pubi.