ŠENTRUPERT – Sedeminpetdesetletni Ivan Škarja iz Ravnika v občini Šentrupert na kratki poti od hiše do hleva pojasni: »Najbolj fajn je, če ovca poleže enega ali pa dva jagenjčka. Za edinca ali tudi za dvojčka je pri materi dosti mleka, ki zagotavlja krepko in hitro rast.«
Za več nastanejo težave: »Ovca ima dva seska. Če so mladički trije, enega mati običajno zavrže. Ta, ki jo gremo obiskat, pa je sprejela vse štiri.«
»Zmanjkalo je, otroci!«
Pri Škarjevih se je v petek, 21. decembra, ko so mnoge zavedene duše pričakovale konec sveta, zgodil mali čudež. Medtem ko so proti večeru šli od doma na obisk, je njihova štiriletna ovca Miška polegla štiri jagenjčke: »Kot za žive jaslice!«
Ivan nadaljuje: »Skozi napeti Miškin trebuh smo zlahka zaznavali, da se v njem premika več telesc. Nismo se pa troštali, da bodo štirje.«
Ko so se Škarjevi vrnili, je prva pohitela v hlev pogledat, ali je kaj novega, Špela, dekle 18-letnega Ivana Škarje, sina našega sogovornika: »Ko je poročala, koliko jih je, Špeli sprva niti verjeli nismo. Šli smo preverit in videli, da je res.«
Dogodek je redek: »Četrt stoletja že ovčarimo, pa še nikoli nismo imeli četverčkov. Tudi drugod ne. Le pri moji sestrični Nadi Uršič iz Škrljevega so jih pred leti imeli, ampak so preživeli le trije.« Tudi veterinar, že dolgo v tem poklicu, ki je četverčke prišel cepit, je rekel, da kaj takšnega še ni doživel.
Miškina mati, ki je še v čredi, je največkrat polegala po dva jagenjčka, več nikoli. Miška je posebno rodovitna, saj jih je v treh porodih polegla že devet: »Prvič dvojčka, drugič trojčke, zdaj četverčke.«
Za vse svoje tri samčke in samičko mati nima dovolj mleka, zato jim ga Škarjevi dodajajo, a ne takoj: »Po skotitvi smo vsakega jagenjčka posebej vzeli v naročje in ga potisnili k materi, da je pil njeno mleko. To je nujno, da se mladiču ustvari imunski sistem v prebavnem traktu. Šele tretji dan smo jim začeli iz stekleničke dodajati kravje mleko, dobimo ga s kmetije Kurent v Škrljevem. Kako četverčki lepo napredujejo, vidimo tudi v primerjavi s teden dni starejšim jagenjčkom edincem druge matere.«
Že navajeni na stekleničko z dudo se jagenjčki še posebno razživijo ob prihodu Ivanove žene Milene: »Dodajati je treba vsem štirim, ker vsak malo ukrade pri mami – enkrat eden, drugič drugi, odrinjen ni nihče – a je za vse pri mami preprosto premalo.«
Že jih Milena vabi: »Bec, bec, pridi sem!«
Pa naprej: »Pridi še ti, ta mala.«
Pohvali jo: »Samička je najbolj požrešna! Tudi brate spodrine, da ukrade dudo.«
Milena naslednjemu: »Na, še tebi malo. Na, vleci!«
Že sta steklenički prazni, Milena pa beckom, ki še kar poskakujejo okoli nje, razloži: »Ja, zmanjkalo je, otroci!«
Skrbna Milena jih je že tudi sprhala, vsakega posebej v kadi.
Manca,
njihov sonček
Kmetijo Škarjevih Ravničani poznajo kot Pri Urškinovih. Po stari mami Urški, pojasni Ivan: »Domačijo je podedoval moj oče Ferdinand, za domače Ferdo. Ker je bilo vsega skupaj le tri hektare, je še čevljaril. Iz vasi je priženil Uhanovo Justino, štiri otroke sta imela, sem najmlajši med njimi.«
Zdaj je že upokojen: »Invalidsko. Sicer sem pa takoj po osemletki vrgel šolsko torbo v kot in šel delat v Dano na Mirni. Pozneje sem bil varnostnik pri Sintalu na Mirni in v Novem mestu.« Milena je odšla v pokoj iz mokronoške Doreme.
Ob službi sta vseskozi skrbela za kmetijo in nekaj let, zatem ko je zbolela, še posebej pozorno za Ivanovo mamo Justi. Pri hiši so imeli vedno nekaj goved, krav in bikov, zdaj ne več. Prvi ovci jezersko-solčavske pasme so kupili zaradi brega, ki ga je bilo naporno kositi: »Čreda se je nato razrasla do 80 glav, zdaj jih vzdržujemo po 25 do 30. Svoje paše za več niti nimamo. Pasejo se okrog hiše, ograjene pa so tako, da prosto prehajajo iz hleva na pašnike.« Škarjevi so vzorčni primer dolenjske vaške družine, ki si je z zaposlitvijo ob pridnem delu na domači grudi prigarala tudi nov dom: »Graditi smo začeli leta 1987, po šestih letih pa dokončali s fasado.«
Milena je marljiva že od doma na Branskem v Kladju pri Krmelju, kjer je odraščala na kmetiji s 60 hektari in v družini sedmih otrok. Njun pravkar polnoletni sin Ivan je lani končal srednjo kmetijsko šolo na Grmu. Ker je domača kmetija premajhna, se ozira po zaposlitvi.
Prvorojenka Erika si je ustvarila svojo družino na Mirni. Vsakič, ko jih obišče vnukinja, Erikina šestletna hči Manca, pri Urškinovih poka od veselja. Obuta v škorenjčke, da lahko takoj steče k ovčkam, zajčkom, kokošim in h konju, je pohitela tudi k četverčkom, potem pa babici Mileni rekla: »Mama, ja, koliko jih pa imaš!«
Mančin ljubljenec je kuža Džeri. Če je privezan, takoj zahteva njegovo svobodo, tako da ukaže: »Daj, spusti ga!« Brž ko pa hvaležni kuža, ki je kar velik, mahajoč z repom priteče k njej, ga Manca že odganja: »Bejž stran!«
Idilični vsakdanjiki se pri Urškinovih odvijajo tako rekoč vse leto.
Lojtrce v žganju
Škarjevi oziroma po domače Urškinovi, ki za prodajo pridelajo nekaj jagod in paprik, iz starega visokodebelnega sadovnjaka, ki ni bil nikoli škropljen, kuhajo izvrstno domače žganje. Oče Ivan v steklenice mojstrsko zlaga lojtrce iz hruškovega lesa, ki jih zalije z domačim žganjem, predvsem po naročilu za okrogle jubileje slavljencev. Sin Ivan za tolikšno natančnost nima roke, je pa zato viteški veščak v KUD Klati vitez z graščine na bližnji Veseli Gori.
Zvezdniška pastirica
Jagenjčkom četverčkom so zapeli slavo že tudi po televiziji, v domačem okolju so pa sploh zvezde. V nedeljo, ko je Milena ovce spustila na pašo v hosto – po veterinarjevem nasvetu, da za ovco ni boljšega zdravila od tistega, kar si ga sama utrga pa poje – jo je domačin sprehajalec ob srečanju podražil: »Vaše ovce so zvezde, najbolj pa pastirica!«
