Kdo so tiste Slovenke in Slovenci, ki jim je uspelo v tujini? Lani, v zadnjih dveh, treh letih, desetih ali pa odkar smo samostojni, torej v okroglih dveh desetletjih. Kaj sploh pomeni biti uspešen v tujini? To si vsak predstavlja po svoje. Ne verjamem, da tujci ob imenih nekaterih naših športnih superšampionov svetovnega formata – le dva imamo absolutna, alpsko smučarko Tino Maze in hokejista Anžeta Kopitarja, nato pa še košarkarja Gorana Dragića in nogometaša Samirja Handanovića – ter preostalih, denimo filozofa Slavoja Žižka, sijajnega pisatelja, ki ga pozna vsa Evropa, Draga Jančarja, in njegovega pisateljskega kolega, neverjetnega stoletnika, tržaškega Slovenca Borisa Pahorja, gledališkega režiserja Tomaža Pandurja ter filmskega Mitja Okorna, takoj ali sploh pomislijo na Slovenijo. Da so omenjeni naše gore list, zanesljivo vedo le naši nekdanji sodržavljani in južni sosedje Hrvati, morda Avstrijci, Italijani že manj, prepričan sem, da se o tem ne sanja Francozom in Angležem, kaj šele Američanom, da o drugih ne govorimo. Da je Kopitar Slovenec, še navijači LA, od koder so njegovi Los Angeles Kingsi, nimajo pojma, sem pa prepričan, da jih ogromno po vseh ZDA ve, da je sijajen hokejist in da je v dresu kingsov s številko 11 osvojil sveti gral hokeja, Stanleyjev pokal, ter da je noro plačan za to. Sicer pa ni to nič nenavadnega, tudi ob kontroverznem nogometnem zvezdniku Zlatanu Ibrahimoviću, enem najbolje plačanih športnikov na svetu, nihče ne pomisli na Švedsko, morda prej na njegove hrvaško-bošnjaške korenine.
Fotogenična lepotica Tina
Ni jih tako malo, delujejo na različnih področjih, toda zdi se, da je ta čas najbolj znana Slovenka v tujini alpska smučarka Tina Maze, ki se je med globalne zvezdnice športa uvrstila šele oktobra lani, čeprav je dolgo v vrhu svetovne smučarije in je že v Garmisch-Partenkirchnu 2011. postala svetovna prvakinja. Četudi je eden najbolj fotogeničnih obrazov v športu, lepotica par exellence, jo je šele dejstvo, da je začela premagovati ameriško konkurentko, prav tako lepotičko in superzvezdnico Lindsey Vonn, z drugo konkurenco v svetovnem pokalu pa tako ali tako pometa, uvrstilo v vrh medijsko najbolj obleganih športnic sveta. Nisem prepričan, da tujci ob njenem imenu pomislijo na Slovenijo, čeprav ima Tina našo deželo in ljudi zelo rada in je ponosna na oboje, kar bo zagotovo in na vso moč pokazala tudi prihodnji vikend na Zlati lisici v Mariboru.
Prav nič od domoljubja Korošice iz Črne, torej od njenega ponosa, da je Slovenka, pa ne velja za Melanijo Knavs, Sevničanko, poročeno z ameriškim milijonarjem Donaldom Trumpom. Prav gotovo je to, da je nekdanji manekenki leta 2005 dokončno uspelo uloviti bogatega Donalda, zanjo neke vrste uspeh, še zdaleč pa to ne pomeni, da smo lahko nanjo ponosni, tako kot smo na Tino. Posavka Melanija, ki je pred leti ameriškim medijem pripovedovala zgodbice, da prihaja iz Slovaške in da je njen priimek Knauss, ni niti najmanj ponosna na to, da je Slovenka, njena oče Viktor in mama Amalija pa veliko časa preživita pri njej v New Yorku in ne v domači Sevnici, kamor Melanija sploh ne prihaja. Ravno Melanijini starši pa so razlog, da 41-letna lepotica svojega petletnega sina Barrona, ki ga ima s Trumpom, kljub svoji močno šepajoči narodni zavesti uči slovensko. Menda zato, da lahko fantiček s svojimi starimi starši komunicira tudi v njuni materinščini; predvidevam namreč, da Viktor in Amalija angleščine ne obvladata.
Žižkove opere
Filozof Slavoj Žižek je Slovenec, ki mu je v zgodovini naše samostojne države uspelo bržkone prvemu in najbolj, je pravi svetovni superzvezdnik (superstar). Zgodnja devetdeseta leta so čas Slavojeve ekspanzije na tuje. Knjige od tedaj piše samo še v angleščini in jih izdaja pri uglednih tujih založbah, je tudi urednik treh knjižnih zbirk na tujem. Svojega izvora niti najmanj ne skriva, je pa seveda svetovljan, ki so mu kakršne koli nacionalne spone tuje. Zanimivo, da je najbolj popularen v Argentini, kjer ga imajo malone za polboga, doma pa je v Parizu, New Yorku, Berlinu, Moskvi, Londonu in kajpak v Buenos Airesu.
Slavoj, sin ekonomista Jožeta in knjigovodkinje Vesne, je bil rojen 1949 v Ljubljani, maturiral je na bežigrajski gimnaziji, diplomiral pa 1971 iz filozofije in sociologije, ko se je tudi prvič poročil in dobil sina Kostjo. Dobrih dvajset let pozneje je razpadel še njegov drugi zakon, iz katerega ima sina Tima, tretjo ženo pa je našel v Argentini. Mimogrede: leta 2004 je zaprosil za argentinsko državljanstvo in tako držal besedo, ki jo je dal nekaj let prej, namreč da se bo odselil iz Slovenije, če bo LDS izgubila na volitvah. Julian Assange, znan iz afere Wikileaks, razvpiti intelektualec, ki je trn v peti ZDA, je dejal, da je Žižek slovenski filozof, intelektualni superzvezdnik, nekdanji jugoslovanski antikomunist in disident, zdaj pa deklarirani komunist. Londonska Kraljeva operna hiša je pred dnevi objavila razpis za štiri nove opere, vsebino zanje bo navdihnil Žižek.
Madrid, Barcelono in Latinsko Ameriko, da o Hrvaški ne govorimo, pa je povsem osvojil kontroverzni gledališki režiser Tomaž Pandur. Mariborčan že nekaj let, podobno kot Žižek, v Sloveniji zgolj gostuje, predstave dela drugod. Na njegove spektakle v Madridu hodi vsa umetniška smetana, njegov pet ur trajajoči Hamlet je imel tam 54 razprodanih predstav.
Uspelo je že Branetu Oblaku, Srečku Katancu, Zlatku Zahoviču
Najbrž je bil prvi Slovenec, ki je postal zvezdnik v tujini v obdobju po drugi svetovni vojni, nogometaš Brane Oblak. Kot reprezentant nekdanje skupne države Jugoslavije in star že 28 let, prej jih nekdanja oblast namreč ni pustila v tujino, je leta 1975 odšel v Bundesligo, najprej v Schalke iz Gelsenkirchna in bil v sezoni 1976/77 drugi v nemški ligi. Že naslednjo sezono je prestopil v münchenski Bayern, kjer je ostal tri leta in bil z njim tudi nemški prvak. To so bila leta, ko so tam igrali največji zvezdniki svetovnega nogometa, Franz Beckenbauer, prav on je Braneta iz Schalkeja zvabil k Bayernu, Heinz Rummenigge, Sepp Maier, Gerd Müller, Uli Höneß ... Okroglih deset let pozneje je v tujini uspelo še enemu Ljubljančanu, Srečku Katancu. Resda ni bil tak zvezdnik kot Brane, pa vendar. O Kataneku kot igralcu v Italiji še danes govorijo s spoštovanjem, ni bilo kar tako igrati v takrat šampionski Sampdoriji. Še desetletje pozneje je še bolj uspelo Zlatku Zahoviču; proslavil se je v portugalskem Portu, igral pa je še za Benfico, Olympiakos in Valencio. Seveda so bili vsi trije nogometaši bogato plačani, svoje nogometno znanje je materialno najbolj nadgradil Zahovič – tudi v poslih se je, tako kot se še danes, znašel kot riba v vodi.
