Prvi planiški 
rekord 9 metrov

Iz Rateč se odcepita dve alpski dolini. Prva je Planica, ki se konča v Tamarju pod Jalovcem, kjer izpod Ponc privre na dan prvi izvir Save Dolinke, slap Nadiža. Druga vodi do planine Zajezerom (Mangartska ali Belopeška jezera) in se konča pod severno steno Mangarta.

Na začetku planiške doline so znamenite skakalnice, kjer so se začeli smučarski poleti. Skozi Rateče vodi pot alpiniste na visoke vrhove Mojstrovk, Jalovca, Ponc in Mangarta, pohodnike pa na Sovško planino (tromejo), skozi bogate gozdove, prelepe senožeti in visokogorske pašnike. Še po nečem so znane Rateče. Tu so odkrili Rateški ali Celovški rokopis iz druge polovice 14. stoletja, ki spada v drugo obdobje slovenskega pisnega jezika. Najbrž ga je okoli leta 1380 napisal nemški duhovnik. Zdaj ga hranijo v celovškem deželnem muzeju.

Zdaj pa kar zares v Planico. Nekoč je do tja vozil vlak, dokler ga niso ne najbolj pametne glave ukinile, progo razdrle in tirnice prodale za staro železo. A dolina je bila pred prihodom vrlih junakov, ki so se spuščali po strmini, odskočili na mizi, nato pa krilili z rokami, bolj ali manj prazna. »Zadnja postaja gorenjske železnice v Jugoslaviji je le neznatna, zapuščena kolibica, ki nosi napis Planica,« je leta 1927 v mladinski reviji Zvonček zapisal Josip Turen. »Otožna je okolica okrog in okrog, kakor da žaluje v težki bolesti.«

Šele sedem let po tem zapisu so v Planico začeli prihajati skakalci. Tomaž Pavlin v Kroniki leta 1996 piše, da sega začetek skakalnega športa v Sloveniji v leto 1920/21, ko je bila v Bohinju zgrajena t. i. Žižkova skakalnica: »Februarja 1921 so na njej izvedli prvo prvenstvo Jugoslavije v smučarskih skokih. Z najdaljšim skokom 9 m je bil prvi državni prvak Joža Pogačar. Prav tako v Bohinju je leta 1928 postavil novo skakalnico norveški strokovnjak inž. Hansen, ki je pri nas služboval kot trener naših tekmovalcev. Preobrat v smučarskem skakalnem športu pri nas pa pomenijo šele planiške skakalnice v 30. letih.«

Pisec Rudolf Badjura v smučarskem priročniku iz leta 1924 navaja, da so znali že stari Bločani skakati, tudi Svetozar Guček v delu Slovenija, zibelka smučanja v srednji Evropi trdi, da so Bločani na smučeh tudi skakali: »Skakalnico so si naredili in pripravili tako, da so naredili iz snega grbino. Že zelo majhna je zadoščala za skoke, kakršnih so bili zmožni s svojimi smučmi.«

Vrnimo se v Planico in k Tomažu Pavlinu: »V času, ko je FIS izdala prva navodila za gradnjo skakalnic (v začetku 30. let), so se tudi v Jugoslovanski zimskosmučarski zvezi (JZSZ je združevala zimske športne panoge: smučanje, drsanje in hokej na ledu) začeli pripravljati na gradnjo primerne skakalnice z upanjem, da jim bodo v doglednem času zaupali izvedbo prvenstva FIS. V Planici so leta 1934 zgradili prvo skakalnico in kmalu (med 23. in 26. marcem 1934) je sledila prva mednarodna tekma. Tekmovalo je 14 skakalcev, poleg domačih tudi Norvežani in Avstrijci. Poleg tekmovalnih skokov je bila v sporedu tudi serija zunaj konkurence, v kateri je norveški skakalec Birger Ruud preskočil rekordnih 92 m, njegov brat Sigismund pa celo 95 m, a je pri doskoku podrsal z rokami po tleh in rekord ni bil priznan.«

Pavlin nadalje navaja, da je bila Planica tudi naslednje leto prirediteljica tekmovanja v skokih: »Udeležilo se ga je že 46 udeležencev iz šestih držav. Norvežani so zaradi prepovedi svoje zveze nastopili zunaj konkurence (tovrstne nastope so Norvežani imenovali ekstra skoki) in Andersen je doskočil pri 99 m.«

Norvežani so jokali

Leta 1936 so skakalnico v Planici preuredili in podaljšali. Nova kritična meja je bila pri 106 m, dopuščala naj bi skoke do 120 m. Po načrtih Stanka Bloudka je delo izvršilo gradbeno podjetje Ivana Briclja. O stanju skakalnice je v pogovoru s športnim novinarjem Slovenskega naroda norveški skakalec Birger Ruud izjavil, »da je skakalnica, ki je bila pred tremi leti še dokaj primitivna, zdaj v vsakem pogledu vzorna in nedvomno tehnično najpopolnejša na svetu«.

Prišel je 15. marec, ko so se v Planico začeli zgrinjati prvi obiskovalci, piše Pavlin: »Vsa dolina od Kranjske Gore naprej je bila v prazničnem vzdušju, na poslopjih so bile razobešene zastave, po cestah so bili postavljeni slavoloki, vreme je bilo jasno in brez oblačka. Organizatorji so z vremenom zadeli drugi glavni dobitek. Pričakovani rekordni skok čez 100 m ter prijavljena konkurenca z Norvežani in bratoma Ruud na čelu sta bila dovolj mamljiva športna ponudba za obisk planiške tekme, vrhunskega športnega dogodka, preizkusa skrajnih meja človeških sposobnosti, kjer je olimpijska športna misel hitreje, višje in močneje združena z estetsko elegantnostjo skokov. Tekmi so prisostvovali tudi visoki zastopniki tedanje oblasti, častno pokroviteljstvo pa je prevzel kraljevič Peter II. in v ta namen podaril prvo in najvišje darilo – prehodni pokal.«

V sklopu uradnega tekmovanja ni bilo pričakovane rekordne znamke, zato so gledalci nestrpno pričakovali nadaljevanje planiškega sporeda. Okrog 14. ure je napovedovalec po zvočnikih napovedal skoke zunaj konkurence. Kot tretji je skakal komaj 18-letni Avstrijec Josef Sepp Bradl in v drugi seriji preskočil magično stometrsko znamko. Časnik Jutro je 16. marca 1936 o Bradlovem skoku vzneseno poročal: »V rdečem puloverju švigne kakor podlasica po strmini, s počepi povečava brzino, kakor krogla iz topa švigne z mosta, da smo skoraj v strahu, divno zaplava nad strmino in krasno krili z rokami. Zdi se nam, da skoka ne bo konec, naposled obstane in gladko izvozi. Vsi slutimo, vemo ali vidimo, da je okrog 100 ali celo več metrov. Res nam merilci pokažejo 100 m in zvočnik nam potrdi, da je celo 101 meter. Val razburjenja in presenečenja na sodniškem stolpu, orkan navdušenja med publiko, Avstrijci se objemajo in poljubljajo od navdušenja. Imamo nov najdaljši skok na svetu! Planiška skakalnica je upravičila svoj sloves, da je prva in najboljša na svetu. Skoke zunaj konkurence je zaključil Albin Novšak, ki je z 89,5 m postavil nov jugoslovanski rekord. Tudi njemu je zadovoljna publika podelila dolg aplavz.«

Norvežani so jokali, ker je bila magična meja 100 m presežena prav v Planici in ker jo je dosegel Avstrijec. »Planica je bila tedaj enostavno prva, najboljša, nenorveška, zgrajena po načrtih domačega strokovnjaka Stanka Bloudka in z delom domačih ljudi,« je še zapisalo Jutro 19. marca 1936.