Mesec maj, po starem veliki traven, je v evropskem prostoru ime dobil po Maji, boginji bujne rasti, ki je bila v grško-rimski antiki hči boga trgovine Hermesa oziroma Merkurja. Poznali so jo tudi Kelti na Britanskih otokih, v Evropo pa je njeno ime prišlo iz Indije, kjer je imelo več pomenov. Pozneje so ponekod verjeli, da se v noči na 1. maj z neba spuščajo čarovnice; da bi jih pregnali, so kurili kresove in si pomagali še s pokanjem z možnarji. Krščanstvo je te poganske šege posvojilo in jim dalo svojo vsebino. S 1. majem se začnejo šmarnice, večerne pobožnosti v čast Mariji.
Z ognjem in topovi
Mlaji, drevesa življenja, so z venčki in šopki razširjeni predvsem po osrednji Evropi in bolj ali manj tudi na Slovenskem, kjer do vrhnjih vej okleščenemu drevesu ponekod rečejo kar maj. Najbolj nenavadna sta majenca in majoš ali majuš, oba z roba narodnega ozemlja. Majenco postavljajo v Dolini pri Trstu v noči na prvo majsko nedeljo (letos 5. maja) in je posebna še po tem, da ima na vrhu s trakovi in sadjem okrašeno cvetočo češnjo. Podobno slikovit je majoš, ki ga vse od leta 1919 postavljajo mladi v Gančanih v Prekmurju. Majska drevesa na Primorskem, Koroškem in drugod na robu ozemlja, poseljenega s Slovenci, kjer je narodna zavest več kot le beseda, pogosto okrasijo s slovensko zastavo ali olupljeno deblo bora, smreke, topola ali breze opletejo še s trakom v naših barvah. Po vaseh imajo po navadi en mlaj na osrednjem prostoru, kjer se zbirajo, v večjih krajih tudi po dva – »zgornji« in »spodnji« konec vsak svojega, kar je po tradiciji povod za nagajanje in krajo že pripravljenih debel. V Selah na Koroškem mlaj postavijo pri skoraj vsaki hiši.
Med prvomajske šege spadajo tudi kresovi in streljanje z možnarji – stari litoželezni imajo celo svoja imena in druge oznake –, ki jih ponekod napolnijo s pravim smodnikom. Še pogostejše in manj nevarno je pokanje s karbidom. Ta navada je tesneje povezana z obredi velikega tedna, vendar imajo mnogi ljubitelji pokanja za to raje dva vzroka v letu kot enega. Kres, ki ga, najraje na daleč vidnih vrhovih, prižgejo za 1. maj, ima prav tako predkrščanske korenine. Sij utripajočih plamenov in prasketanje isker na podeželju z magično močjo pritegneta predvsem mlajše, na ljubljanski Rožnik pa se ne glede na vreme vsako leto povzpne staro in mlado. Ponekod imajo navado kres pospremiti z ognjemetom.
Chicaške bombe in nacistični dan dela
1. maj so za delavski praznik razglasili leta 1889 na zasedanju Druge internacionale v spomin na žrtve med delavci, ki so leta 1886 v Chicagu med splošno stavko zahtevali več pravic, v prvi vrsti uzakonitev osemurnega delavnika. Pravzaprav je eksplozija bombe na trgu Haymarket, kjer so se zbrali, najprej ubila osem policistov, v vsesplošnem streljanju, ki je sledilo, pa je umrlo šest delavcev, na obeh straneh pa je bilo še veliko ranjenih. Pozneje se je krvavo končalo še mnogo praznovanj 1. maja po svetu. Najhuje je bilo leta 1929 v Berlinu, ko je socialdemokratska vlada nad komunistično povorko poslala policijo, ki je ubila 36 in ranila 80 delavcev. Razdor med vodilnima levima strankama je na oblast pripeljal naciste, ki so prepovedali vsa socialna in neodvisna delavska združenja ter 1. maj razglasili za dan dela – dan, ko je bilo vse razen dela najstrožje prepovedano.
ZDA, zibelka boja delavcev za večje pravice, so danes ena redkih držav, kjer ta dan ni praznik. V obdobju najglasnejšega protikomunizma so ga nadomestile z delavskim dnevom, na prvi ponedeljek v septembru, medtem ko je 1. maj postal dan prava – torej dan, ki opozarja na pravno zaščito temeljev kapitalizma. Revolucionarno ost so prazniku po svoje odvzeli tudi v Vatikanu, kjer od leta 1955 1. maj slavijo kot god svetega Jožefa Delavca.
V državah sovjetskega bloka – do konca 80. let tudi pri nas – je bil 1. maj zapovedan državni praznik, dan delavskih in vojaških parad, rdečih zastav, parol in proslav, čaščenja najboljših delavcev, izletov, tekmovanj in tudi – veselic. Z demokratizacijo je obredje ostalo brez državnega okrilja, kar je letos pripeljalo do predloga za ukinitev uradnih proslav in drugega dela prostega dne. Kljub temu je 1. maj za mnoge še vedno dan, ko se počutijo bolj praznično kot sicer. Dan, ko si po budnici godbe na pihala v gumbnico zataknejo rdeč nagelj in se srečajo s podobno mislečimi.
