Prvi maj niso samo kresovi

V preteklih mesecih, ko so mediji obširno poročali o protestih na trgih in ulicah naših mest, sem v enem od rezimejev dogodkov v neki TV-oddaji poslušal mladega novinarja in njegovo kolegico, ki sta povzemala revolucionarne domislice iz preteklosti in citirala pesnika Prešerna, ki je v svoji znani glosi pisal o prvem slovenskem veleindustrialcu Fidelisu Terpincu: preprosto povedano – možakar je bil še včeraj slepar, zdaj pa si je kupil graščino. Mišljen je bil Fužinski grad. Torej – le slepar lahko pride do gradu!

Pustimo umetniku litentio poetico, toda pri tem sleparju je vseeno zanimivo omeniti, da je bil glavni mecen Prešernovega najboljšega prijatelja Matije Čopa in ljubljanskega slikarja Langusa, ki je z njegovim denarjem ustvaril znamenito zbirko oljnih slik, tako imenovano Fužinsko zbirko, in znani oljni portret Franceta Prešerna. Pri njem je prek 15 platen ustvarila tudi Ivana Kobilca. Ta slepar je bil tudi soustanovitelj Slovenske matice, postavil je papirnico Vevče, tekstilno tovarno, spodbujal je sodobno kmetijstvo. Fidelis Terpinc je imel je tudi socialni čut, saj so v njegovih tovarnah strojil in barvil, v papirnici in oljarni delovale posebne delavske hranilnice in bolniška blagajna.

Delavcem gradil hiše

V tem času sem na televiziji slišal še eno zanimivo izjavo po protestih v Mariboru. Pred kamero se je znašel pisatelj in nekdanji državnozborski poslanec Tone Partljič. Na vprašanje, kaj meni o protestih, je namrščil svoje kultne obrvi in dejal nekako tako: »Ja, v tem dogajanju čutim uporniški duh Maistrovih borcev in velike tekstilne stavke v Mariboru leta 1936 …« Tako nekako, upam, da mi Tone ne bo zameril, če ga nisem dobesedno citiral, gotovo pa nisem popačil in spremenil bistva izjave. Imel je prav, v Mariboru je bila tekstilna stavka leta 1936, in to dva dni. Bila je pravzaprav po vsej Sloveniji, udeležilo se je je več kot 5000 delavcev. V Mariboru so šli na ulice Hutterjevi delavci, vendar zaradi solidarnosti do drugih tekstilcev in ne proti Josipu Hutterju. Ta je svojim stavkajočim delavcem plačal oba dneva, kot da so delali. Znan je namreč njegov odnos do svojih delavcev, ki so bili najbolje plačani tekstilci v Dravski banovini. Dolgo je vztrajal, da bi izenačili višino mezd po vsej banovini, za delavce je zgradil naselje s hišami, v katerih so bile v kopalnicah keramične ploščice, kar je bila v tistem času redkost še v meščanskih stanovanjih. Znan je njegov blok, ki je še danes simbol zelo dobrega bivalnega standarda.

Bil je skromen, imel je svojo hišo na robu parka, avto, šoferja in počitniško hišo na Pohorju – danes je to Ribniška koča. Med vojno je veliko sodeloval v osvobodilnem gibanju. Znan je tudi primer, ko je njegov delavec zaradi hude stiske v eni od njegovih pisarn nekaj ukradel, a ga Hutter, ko je slišal njegovo zgodbo, ni predal policiji, ampak mu je dal še eno priložnost. Postal je eden najbolj zanesljivih sodelavcev vse do konca vojne, ko so ga zaprli in mu vse zaplenili.

Vračal svojim krajem

Rad bi opozoril na Janeza Nepomuka Kalistra, ki se je rodil v Slavini pri Pivki leta 1806. Že s 15 leti je začel trgovati z žitom in usnjem, pozneje je dobavljal seno in oves za cesarski kobilarni v Lipici in Prestranku. Okoli 1840 je postal lastnik postojnske graščine Mühlhofen. Približno v tistem času je kupil svojo prvo hišo v Trstu in se potem tja tudi preselil. Tu je bil lastnik več hiš, imel je tudi svojo ladjo. Palazzo Kalister v Trstu še vedno velja za simbol slovenske podjetnosti.

Krajevni zgodovinar in župnik Janez Zabukovec je o Kalistru napisal: »V šolo ni hodil, ker je takrat še ni bilo v Slavini. Nekoliko brati in za silo kaj zapisati se je naučil kasneje. Kmetoval je po stari pivški navadi, večinoma s kravicami, začel po malem skupovati domače pridelke, zlasti oves, ki ga je prodajal v Prestranek.«

V Trstu je bil prvi, ki se je začel ukvarjati z ladjarstvom in s pomorskimi posli. Posojal je denar, na primer železnici in domnevno tudi Karlu Ludwigu Brucku, ravnatelju avstrijskega Lloyda.

Ob njegovi smrti lahko v Bleiweisovih Novicah preberemo zgovorno besedilo: »Ker sta mu prebistri um in sreča kupoma množila premoženje, raztegnila so se njegova započetja po največjem delu Avstrije. Tisočerim je dajal delo in kruh, tisoč in tisoč opravil je imel in tudi najmanjše v vseh natančnostih je imel v svojem spominu …« Ves čas je bil zavedni Slovenec. Veliko je daroval za župnijsko cerkev v Slavini, podpiral in spodbujal je živinorejce ter sadjerejce na Pivškem in zanje ustanovil posebne sklade. S štipendijami je pomagal dijakom in študentom iz socialno šibkejših družin. Z ženo Marijo, rojeno v Kočah, sta podpirala gradnjo šol, skrbela za prenovo cerkva, izgradnjo vodnjakov. Umrl je leta 1864, brez otrok.

Najbogatejši in najbolj častni

Njegov nečak in dedič Josip Gorup pl. Slavinjski je bil najbogatejši Slovenec med obema svetovnima vojnama. Bil je izjemna osebnost, tudi po postavi. Bil je v samem vrhu najuspešnejših poslovnežev monarhije. Ko je 1912. umrl, je zapustil neverjetnih 40 milijonov kron.

V zibel je bil položen kot prvorojenec na manjši kmetiji pri Smodnikovih 6. aprila 1834 v Slavini v pivški pokrajini, prvo šolsko znanje pa je verjetno pridobival v Postojni. Oče je bil Matevž (1803–1848), mama Marija, rojena Kalister (1815–1861); imela sta pet otrok. Po šoli v Postojni se je nekaj časa šolal tudi v Gorici. Za čas, ko je 1851. odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo, ni podatkov. Leta 1854 je maturiral z odliko, šolanje pa mu je omogočil stric Janez Kalister, ki ga je povabil k sebi v Trst, da bi delal v njegovem trgovskem podjetju.

Mladi Josip se je z veseljem posvetil delu v mestu, ki je takrat vrvelo od živahnega gospodarskega utripa. Leta 1832 je že postal Kalistrov glavni prokurist in je vodil gradnjo železniške proge Maribor–Celovec, 1866. pa se je v Trstu poročil z Ano Pergkofer von Perghoffen (1842–1881) z graščine Steinhof v Zakamnu (Stein) pri Celovcu. Rodilo se jima je osem otrok. Leta 1876 so se preselili iz Trsta na Reko.

Kot vdovec se je 1883. znova poročil z Ljubljančanko Klavdijo Keesbacher (1863–1941). Trideset let mlajša žena mu je rodila šest otrok. Tako je ustvaril družino s 14 otroki, med katerimi je bilo 22 let starostne razlike in so bili, kar je bilo takrat velika redkost, vsi hkrati živi.

Gorup je bil ves čas, čeprav je živel na Reki, povezan s Slovenijo. Kot narodni dobrotnik je veliko daroval v dobrodelne namene pa tudi kulturnim in gospodarskim društvom. Pesniku Simonu Gregorčiču je financiral izdajo drugega in tretjega zvezka Poezij. Za prvega mu je izplačal honorar 6000 goldinarjev, z njimi pa je Gregorčič poravnal vse svoje dolgove. Pesnik se mu je oddolžil s posvetilom v tretji knjigi zbranih pesmi. Kar 53 mest in občin ga je razglasilo za častnega meščana, za častnega člana pa veliko društev.

Ljubljanski župan Peter Grasselli mu je 28. decembra 1888 podelil častno meščanstvo, ker je v Ljubljani kupil staro bolnišnico na tedanji Dunajski cesti in s kupnino 1896 omogočil odprtje Višje dekliške šole in gradnjo Mestnega dekliškega liceja med letoma 1904 in 1907 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Danes je v tej stavbi, imenovani Mladika, zunanje ministrstvo. Leta 2012 so mu v rodni vasi postavili doprsni kip, delo kiparke Milade Makuc Semion.