Emona, omikana predhodnica današnje Ljubljane, ki bo prihodnje leto praznovala 2000 let ustanovitve, je večna uganka, ki spremlja pogled na tako zanimivo obdobje naše antične zgodovine.
Rimska zasedba širšega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem Balkana. Arheološke raziskave v Ljubljani v letu 2008 so na območju, kjer se je plovna Ljubljanica najbolj približala grajskemu griču, pod katerim je tekla najpomembnejša cestna povezava proti Balkanu, odkrile sledove dveh vojaških taborov. »V prvem so izkopali dva obrambna jarka, zahodno od njiju pa še obrambni nasip,« smo izvedeli v Mestnem muzeju Ljubljana. »Vojaki so prebivali v šotorih. V začetku 1. stoletja našega štetja so na levem bregu obzidje tega tabora zravnali z zemljo in jarke zasuli. Nato so na večjem delu območja postavili lesene barake, v katerih so bivali vojaki, ki so gradili Emono. V prvem desetletju 1. stoletja so Rimljani na prostoru današnjega središča Ljubljane, ob levem bregu reke Ljubljanice, postavili svojo kolonijo Julijo Emono. Glede na pred skoraj stoletjem odkrit napisni kamen vemo, da je Emona v drugi polovici leta 14 ali v začetku leta 15 že stala in da sta v njej cesarja Avgust in Tiberij dala postaviti neko večjo javno zgradbo. V mesto so naselili koloniste iz severne Italije. Poznamo imena okoli 30 družin, naseljenih v Emono; od teh je kar 13 severnoitalskih, največ iz Padske nižine.«
Skrbna gradnja
Začetke Ljubljane lahko iščemo v naselbini pod grajskim gričem, na območju današnjih Prul, ki je nastala v 10. stoletju pred našim štetjem. Graditelji so gradnjo naselja skrbno načrtovali. Pravilen raster ulic so prilagodili terenu in ulice tlakovali s prodniki, ob njih so v vrstah nanizali lesene stavbe, ki so imele po enega ali več prostorov. Stavbe so bile večkrat obnovljene in prezidane, kljub temu pa se zasnova naselja ni bistveno spreminjala. Prostor današnje Slovenije je bil v obdobju življenja Emone vključen v rimski imperij in je bil deležen nekaterih ključnih pridobitev rimske kulture: urbanizacije, pismenosti in rimske bivalne kulture. Emona je tako cvetela od 1. do 5. stoletja. Imela je pravokoten tloris z osrednjim trgom, forumom in sistemom pravokotno križajočih se cest, med katerimi so bile stavbne površine. Pod cestami so v smeri zahod–vzhod tekle kloake, večji kanalizacijski kanali, ki so odvajali odpadno vodo v Ljubljanico. Kot pravijo zgodovinarji, je mesto obdajalo obzidje s stolpi, ponekod pa tudi eden ali dva jarka, napolnjena z vodo. Poseljeni so bili tudi nekateri predeli zunaj obzidja; dobro je znana lončarska četrt za severnim obzidjem. Ob severni, zahodni in vzhodni vpadnici v mesto – iz smeri Celeje, Akvileje in Nevioduna – so po rimski navadi zrasla grobišča. Predvsem severno grobišče je bilo v 60. letih 20. stoletja temeljito raziskano.
Pred železnico Ljubljanica
Kot rimska kolonija je imela Emona obsežno pripadajoče ozemlje, za katero je pomenila upravno-administrativno, politično, ekonomsko in kulturno središče. V širšem emonskem prostoru se je razvilo značilno rimsko podeželje: vasi, manjši zaselki, posestva, opekarne. Manjši kraji so postali lokalna središča in trgi: Karnij na prostoru današnjega Kranja, Navport na prostoru današnje Vrhnike, na prostoru današnjega Iga in Mengša pa kraja, katerih rimskih imen ne poznamo. Poleg cestnih povezav je bila za Emono zelo pomembna vodna pot, Ljubljanica. »Ta je bila od prazgodovine pa do gradnje železnice v 19. stoletju pomembna trgovska komunikacija, ki je povezovala severni Jadran in Podonavje,« pravijo v muzeju. »Množica najdb z dna Ljubljanice, ki jih lahko datiramo od časa srednje kamene dobe naprej, kaže, da je bila reka tudi pomemben kultni prostor. Z Ljubljanico sta bili verjetno povezani predrimski božanstvi Laburus in Ekorna. Slednja je bila v Emoni zelo priljubljena – morda je bila božanstvo bližnjega Barja, Laburus pa je bil verjetno lokalni vodni bog.«
Javno kopališče na območju novega Nuka
Emona je bila od svojega nastanka do propada tesno povezana z dogajanjem v rimskem imperiju. Zaradi lege je imela pomembno vlogo v njegovem vojaškem obrambnem sistemu. Od druge polovice 4. stoletja pa vse do madžarskih vpadov v 10. stoletju je bil ta prostor prehodno ozemlje na poti do Apeninskega polotoka. Raziskovanja Emone so potrdila njeno vlogo v pozni antiki, ko je bila prva večja postojanka v zaledju novozgrajene obrambne linije čez Alpe, Claustra Alpium Iuliarum. S tem so bile povezane obsežne novogradnje v Emoni v 4. stoletju, predvsem javno kopališče na prostoru današnje načrtovane nove univerzitetne knjižnice, kjer številne z vojaštvom povezane najdbe kažejo na večjo koncentracijo zalednih čet v Emoni ali njeni bližini.
Najdbe rimske Emone so prihajale na dan ob skoraj vsakem gradbenem posegu v središču Ljubljane. Arheološka izkopavanja pod strokovnim vodstvom so se začela šele ob koncu 19. stoletja, leta 1898, ko je Alfons Müllner raziskal del severnega emonskega grobišča. Intenzivno arheološko raziskovanje Emone torej sega šele v obdobje zadnjih sto let, vendar so Ljubljančani Emono iskali, o njej pripovedovali zgodbe, jo upodabljali in njene spomenike postavljali na javne prostore že vsaj od 17. stoletja naprej.
Emona v Londonu
S tematiko jubileja let našega glavnega mesta se Slovenija in slovenski turizem predstavljata znotraj letošnje turistične borze WTM, najpomembnejšega dogodka potovalne industrije, ki te dni poteka v Londonu. V animacijskem kotičku tako obiskovalce sejma sprejemata tradicionalna Emonka in Emonec in jih povabita na popotovanje po rimski Ljubljani. S pomočjo posebne animacije se lahko sprehodijo skozi zgodovinsko obdobje rimske Emone, si izdelajo lastne fibule ter poizkusijo rimske prigrizke in mulzum (vino z medom).
